TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 1.750.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 dalje do plačila, na plačilo glavnice v znesku 30.095,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1998 dalje do plačila, na plačilo glavnice v znesku 26.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1998 dalje do plačila, v II. točki izreka pa v celoti razveljavi in tožba zavrže, v IV. točki izreka pa se spremeni tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 272.327,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem oziroma nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Glede začetka teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo še vedno prevladujejo razlogi, ki govore za dosedanjo sodno prakso. Slednja resda ni obvezen pravni vir, se pa z enotno sodno prakso zagotavlja uresničevanje ene temeljnih ustavnih pravic - pravice do enakega varstva pravic. Razlogi, ki govore za ohranitev sodne prakse, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zakonite zamudne obresti od tako prisojene odškodnine pa začno teči z izdajo prvostopenjske sodbe, so še vedno obstoječa inflacija in ureditev zakonskih zamudnih obresti, katerih sestavni del je še vedno temeljna obrestna mera, ki zagotavlja revalorizacijo glavnice. Če bi za odškodnino, odmerjeno po razmerah ob izdaji prvostopenjske sodbe, določili zakonite zamudne obresti za čas pred izdajo sodbe, bi tako dovolili dvojno revalorizacijo, kar pa ni dovoljeno.

Tožeča stranka je poleg primarnega tožbenega zahtevka tekom pravde postavila še dva podredna tožbena zahtevka. Razlika med njimi je le v začetku teka zakonitih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem pa zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od poteka 14 - dnevnega roka od vložitve zahtevka na zavarovalnici dalje (od 27.11.1999 dalje) vsebuje tudi zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (od 10.5.1999 dalje) oziroma od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (od 11.4.2001 dalje). Vsi trije zahtevki tožeče stranke so po svoji vsebini v pretežnem delu enaki, temeljijo na isti dejanski in v pretežni meri na isti pravni podlagi. Tožeča stranka je v njih navajala le nekoliko drugačno pravno podlago za začetek teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o spremembi tožbe. Prav tako niso bili dani pogoji za naknadno eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Ker je torej v času postavitve manjših tožbenih zahtevkov že tekla pravda o teh zahtevkih (litispendenca), so že v postopku na prvi stopnji obstajali razlogi za zavrženje manjših (podrednih) zahtevkov, ki sta vsebovana v višjem (primarnem) tožbenem zahtevku. Na obstoj litispendence pa pazita po uradni dolžnosti tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje.