TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi predlagatelja zoper sklep Okrožnega sodišča na Ptuju II N 44/2025 z dne 31. 3. 2025 se ugodi in se II. točka izreka navedenega sklepa spremeni tako, da se glasi:

"Ugovoru predlagatelja zoper II. točko izreka sklepa o začasni odredbi II N 44/2025 z dne 13. 3. 2025 se ugodi, II. točka izreka sklepa II N 44/2025 z dne 13. 3. 2025 se razveljavi in se zavrne predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"Mladoletnega A. A., se vključi v obravnavo pri kliničnem psihologu in sta starša dolžna takoj po vključitvi otroka v obravnavo o tem obvestiti sodišče. Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Nasprotna udeleženka je dolžna v roku sedmih dni od izdaje te začasne odredbe predlagati izrek ukrepa trajnejšega značaja skladno s 172. členom Družinskega zakonika (DZ). Ta začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka sodnega postopka za varstvo koristi otroka oziroma sedem dni, v kolikor ustrezen predlog ne bo vložen."

II. Pritožbi predlagatelja zoper sklep Okrožnega sodišča na Ptuju II N 44/2025 z dne 17. 4. 2025 se ugodi, navedeni sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Vendar je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da velja pri izdaji začasnih odredb v družinskih sporih restriktiven pristop, kar pomeni, da se začasne odredbe izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari; izdaja začasne odredbe je tako omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni mogoče razbrati nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zdravje mld. A. A. tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari (na podlagi 172. člena DZ) in je treba o tem takoj odločiti z začasno odredbo. Zgolj okoliščina, da strokovni delavec CSD in šolska psihologinja, ki mld. A. A. že obravnava, menita, da bi bilo zanj dobro (koristno), da se vključi v psihoterapevtsko obravnavo (kot izhaja iz 23. točke obrazložitve sklepa o začasni odredbi), ne zadošča.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na podlagi 172. člena DZ mogoče odrediti prisilno zdravljenje zgolj v izjemnih primerih, in sicer takrat, ko je ogroženo otrokovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne eno ne drugo ne izhaja. Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je mladoletni A. A. v stiski, ker je deležen psihičnega in fizičnega nasilja s strani materinega novega partnerja, za odreditev prisilnega zdravljenja ne zadošča, zlasti z ozirom na to, da je že deležen obravnave s strani šolske psihologinje in da je že bil umaknjen iz okolja, v katerem je bil podvržen nasilju materinega novega partnerja.

Sodišče druge stopnje o predlogu za izrek denarne kazni ni moglo odločiti samo (347. člen ZPP), ker se o navedenem predlogu odloči s sklepom o izvršbi, zoper sklep o izvršbi pa je dopusten ugovor (53. člen ZIZ), o katerem odloča sodišče prve stopnje (na ta način se v primeru izdaje sklepa o izvršbi zagotavlja tako pravica do izjave v postopku kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva, le-teh pa v primeru reformatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ni mogoče zagotoviti). Če bi pritožbeno sodišče o predlagateljevem predlogu odločilo sámo, bi nasprotni udeleženki vzelo pravico do ugovora zoper sklep o izvršbi.