TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu glede odškodnine v znesku 1.200.000 SIT, prisojene prvi tožnici.

Izrek o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Določba 3. odstavka 201. člena ZOR daje pravico do denarne odškodnine osebi, ki sama ni neposredni oškodovanec, le izjemoma. Gre namreč za odstop od splošnega pravila, da imajo pravico do odškodnine le neposredni oškodovanci. Zato je omejen krog posrednih oškodovancev, ki imajo kljub splošnemu pravilu pravico do odškodnine, poleg tega pa imajo pravico do odškodnine samo v izjemno težkih primerih. Gre torej za izjemo, ki terja restriktiven pristop tudi pri interpretaciji pravnega standarda "posebno težka invalidnost".

Obravnavani primer, po presoji revizijskega sodišča, ne sodi v skupino izjemnih primerov invalidnosti. Opisano stanje pri neposrednem oškodovancu, to je začetne vezanosti na tujo pomoč, sicer pa duševne spremenjenosti, trajno prisotnega depresivnega stanja, hudih glavobolov, epilepsije, motenj uriniranja in potence, ki sta ga sodišči ugotovili v obdobju sedmih let po poškodbi, ne sodi med takšne izjemno težke primere. To velja še posebej ob ugotovitvi, da je šlo za obdobje zdravljenja ter da se je stanje neposrednega oškodovanca (čeprav ob velikih naporih vseh) po letu 1995 nekoliko izboljšalo.