Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode |...

2705. Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode

Na podlagi devetega odstavka 110.e člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A in 70/08) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O
o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

(1)

Ta uredba določa vrste sanacijskih ukrepov in način izbire najustreznejših ukrepov za sanacijo okoljske škode, povzročene zavarovanim vrstam, njihovim habitatom in habitatnim tipom (v nadaljnjem besedilu: habitat), vodam ali tlom (v nadaljnjem besedilu: posebni deli okolja) za izvajanje Priloge II Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 2004/35/ES z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L št. 143 z dne 30. 4. 2004, str. 56).

(2)

Namen izvajanja ukrepov za sanacijo okoljske škode je obnoviti poškodovane posebne dele okolja oziroma njihove okrnjene funkcije v referenčno stanje, ali se temu čim bolj približati (v nadaljnjem besedilu: obnovitev v referenčno stanje), in nadomestiti začasne izgube posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij v času do obnovitve v referenčno stanje.

2. člen

(izrazi)

Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:

1.

primarna sanacija je vsak sanacijski ukrep, ki obnovi poškodovane posebne dele okolja oziroma njihove zmanjšane funkcije v referenčno stanje ali se temu približa;

2.

dopolnilna sanacija je vsak sanacijski ukrep, ki se sprejme v zvezi s posebnimi deli okolja oziroma njihovimi funkcijami, če z ukrepi primarne sanacije ni mogoče v celoti obnovititi poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih zmanjšanih funkcij v referenčno stanje;

3.

kompenzacijska sanacija je vsak ukrep za nadomestitev začasnih izgub posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, ki se izvede od dne nastanka okoljske škode do takrat, ko primarna sanacija doseže svoj polni učinek;

4.

začasne izgube so izgube, ker poškodovani posebni deli okolja oziroma njihove funkcije ne morejo opravljati svojih ekoloških vlog ali zagotavljati delovanja drugim posebnim delom okolja ali javnosti, dokler ne začno učinkovati primarni ali dopolnilni ukrepi; začasne izgube ne vključujejo finančnega nadomestila javnosti;

5.

referenčno stanje je na podlagi najboljših razpoložljivih informacij ugotovljeno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij v času poškodovanja, ki bi obstajalo naprej, če ne bi prišlo do okoljske škode ali se temu čim bolj približa;

6.

obnovitev, vključno z naravno obnovitvijo, je pri vodah, zavarovanih vrstah in habitatih povrnitev poškodovanega posebnega dela okolja oziroma njegovih zmanjšanih funkcij v referenčno stanje, ali se temu čim bolj približati, pri okoljski škodi, povzročeni tlom, pa odprava utemeljene nevarnosti pred škodljivim vplivom na zdravje ljudi;

7.

tveganje za zdravje ljudi je tveganje, izračunano z obsegom potencialne nevarnosti za zdravje ljudi in verjetnostjo, da se bo to tveganje dogodilo;

8.

vode so vode po predpisih o vodah; v zvezi z morjem se za vode šteje obalno morje, ki glede kemijskega stanja po predpisih o varstvu okolja vključuje tudi teritorialno morje po prepisih o pomorstvu; obalno morje je v skladu z Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L št. 327 z dne 22. 12. 2000, str. 1) površinska voda, na kopenski strani črte, ki je v vsaki točki oddaljena eno navtično miljo na morsko stran od najbližje točke temeljne črte, od katere se meri širina teritorialnega morja, in sega do zunanje meje somornice;

9.

zavarovane vrste so s predpisi o ohranjanju narave določene zavarovane prosto živeče rastlinske in živalske vrste;

10.

habitati so s predpisi o ohranjanju narave določeni habitati zavarovanih vrst in habitatni tipi, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju;

11.

enota vrednotenja voda, zavarovanih vrst ali habitatov (v nadaljnjem besedilu: enota vrednotenja) je enota mere (metrika) za izgubo ali korist posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij in je lahko kakršnakoli enota, ki se lahko opraviči za tako merjenje, kot so na primer:

-

obseg ali velikost habitata,

-

enota ali količina posebnega dela okolja, kot je km vodotoka, ha habitata, enota prostornine vode v uporabi ali število osebkov,

-

enota gostote, pokritosti ali biomase vegetacije,

-

delež pokritosti zaželene, prevladujoče ali bistvene vrste vegetacije,

-

nadzemna biomasa prevladujoče vegetacije,

-

gostota semenskih rastlin,

-

kazalec rastlinske raznovrstnosti,

-

kazalec kakovosti habitata,

-

biološka produktivnost,

-

stopnja reproduktivnosti,

-

dnevi uporabe habitata in podobno;

12.

drugi izrazi imajo enak pomen kot v Zakonu o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57 – ZFO-1A in 70/08).

3. člen

(priprava predloga sanacijskih ukrepov)

(1)

Povzročitelj okoljske škode pripravi predlog sanacijskih ukrepov, ki vsebuje:

-

predhodno oceno možnosti in izvedljivosti sanacijskih ukrepov,

-

opredelitev okoljske škode,

-

opredelitev koristi sanacijskih ukrepov,

-

predlog določitve ukrepov dopolnilne in kompenzacijske sanacije,

-

predlog določitve monitoringa in poročanja o izvajanju sanacijskih ukrepov.

(2)

V predlogu sanacijskih ukrepov je treba opredeliti časovni potek obnovitve v referenčno stanje posebnega dela okolja oziroma njegovih funkcij in časovni potek nadomestitve začasnih izgub, kot je prikazano v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.

(3)

Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi v primeru, če je ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, obveščeno ali samo izve za nastanek okoljske škode.

(4)

Potek priprave predloga sanacijskih ukrepov je podrobneje opisan v prilogi 4, ki je sestavni del te uredbe.

II. SANACIJA OKOLJSKE ŠKODE NA VODAH, ZAVAROVANIH VRSTAH ALI HABITATIH

2.1 Vrste sanacijskih ukrepov okoljske škode

4. člen

(vrste sanacijskih ukrepov)

(1)

Sanacija okoljske škode na vodah, zavarovanih vrstah ali habitatih se doseže z izvedbo odrejenih sanacijskih ukrepov, s katerimi se poškodovani posebni deli okolja oziroma njihove zmanjšane funkcije obnovijo v referenčno stanje, in sicer z ukrepi primarne sanacije, ki jih dopolnjujejo ukrepi kompenzacijske oziroma dopolnilne sanacije.

(2)

Poleg obnovitve poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njegovih funkcij v referenčno stanje je treba z ukrepi iz prejšnjega odstavka tudi zagotoviti, da je po njihovi izvedbi odstranjena vsaka znatna nevarnost za prizadetost zdravja ljudi.

(3)

Ukrepi primarne sanacije se odredijo in izvajajo zaradi obnovitve posebnega dela okolja oziroma njegovih funkcij v referenčno stanje.

(4)

Ukrepi dopolnilne sanacije se odredijo in izvajajo hkrati z ukrepi primarne sanacije, če njihova izvedba ne omogoča obnovitve posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij v referenčno stanje.

(5)

Ukrepi kompenzacijske sanacije se odredijo in izvajajo skupaj z ukrepi primarne sanacije zaradi nadomeščanja začasnih izgub, da se z njimi zagotovi podobno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, kot je zaradi okoljske škode izgubljeno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, dokler ne začno učinkovati ukrepi primarne oziroma dopolnilne sanacije.

5. člen

(primarna sanacija)

(1)

Primarna sanacija obsega izvedbo ukrepov, ki obnovijo poškodovani posebni del okolja oziroma njegovo funkcijo v referenčno stanje.

(2)

Primarna sanacija obsega različne možnosti obnovitve poškodovanega posebnega dela okolja oziroma njegove funkcije v referenčno stanje in je glede izbora ukrepov in načina njihove izvedbe odvisna od stopnje poškodovanosti posebnega dela okolja, njegove vrste in okoliščin nastanka okoljske škode.

(3)

Pri načrtovanju oziroma izbiri ukrepov primarne sanacije mora biti naravna obnovitev obravnavana kot najboljša možnost. Naravna obnovitev lahko vsebuje tudi izvedbo določenih dejavnosti, kot je na primer odstranitev dejavnikov, zaradi katerih je prišlo do okoljske škode posebnega dela okolja oziroma njegove funkcije. V okviru naravne obnovitve mora biti kot sanacijski ukrep določeno vsaj aktivno spremljanje oziroma monitoring poteka naravne obnovitve.

(4)

Ukrepi primarne sanacije lahko obsegajo različne dejavnosti, kot na primer:

-

odstranitev dejavnikov (npr. kemikalij ali fizičnih ovir), zaradi katerih se je poslabšalo stanje posebnega dela okolja oziroma njegovih funkcij;