TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob odločanju o pritožbi zagovornikov obdolženca A. A. in ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženca B. B. se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se

dejanji, opisani pod točko 1. in 2. izreka, za obdolženca A. A. pravno opredelita kot kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, za obdolženca B. B. pa kot pomoč pri kaznivem dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1,

ter se na podlagi prvega odstavka 230. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 obdolžencema izrečeta denarni kazni, in sicer:

- obdolžencu A. A.

80 (osemdeset) dnevnih zneskov po 50,00 EUR (petdeset evrov), to je

4.000,00 EUR (štiri tisoč evrov) denarne kazni,

- ter obdolžencu B. B.

80 (osemdeset) dnevnih zneskov po 30,00 EUR (trideset evrov), to je

2.400,00 EUR (dva tisoč štiristo evrov) denarne kazni,

pri čemer sta obdolženca denarno kazen dolžna plačati v roku 3 (treh) mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obdolženega B. B. in v celoti pritožba zagovornikov A. A. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sklenitev pogodb, s katerima sta se M. in F. zavezali Z. pod dogovorjenimi pogoji izplačati nepovratna sredstva, je za Z. predstavljala potencialno upravičenje do nakazila subvencije pod odložnim pogojem oziroma pravno zavarovano pričakovanje do pridobitve subvencije, ne pa pridobitev subvencije v obliki premoženjske koristi, ki je za Z. nedvomno nastala šele z nakazilom denarnih sredstev na njen račun.

Uporaba ponarejenega računa je služila le kot (dodatno) sredstvo za dosego cilja preslepitve pristojnih na M. in F., primerjava konkretnih okoliščin storjenih kaznivih dejanj v steku pa po oceni pritožbenega sodišča kaže, da bi bilo dvojno kaznovanje v konkretni zadevi nesmiselno, saj je kriminalna količina kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1 postranska okoliščina kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1.