TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožnica, ki uveljavlja obstoj prikrite pogodbe, ni pogodbena stranka niti pri navidezni - darilni, niti pri prikriti - prodajni pogodbi. Če bi zatrjevala, da je bila kupnina plačana iz premoženja, ki sta ga s tožencem pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, bi šlo za skupno premoženje po 51. členu ZZZDR in bi bilo mogoče dokazovati dogovor, da je po drugem odstavku 52. člena ZZZDR s tem delom premoženja upravljal toženec. Toda tožnica trdi, da je bila kupnina plačana iz njenega osebnega premoženja: iz denarja, ki so ji ga dali njeni starši. Zato tožnica ni stranka pogodbe, katere vsebina je sporna.

Tožnica zatrjuje, da je bila simulirana poleg vsebine pogodbe tudi oseba ene pogodbene stranke. Po njenem naj bi bil njen tedanji mož le navidezni kupec, medtem ko je bila resnični kupec tožnica. Zato ne more zahtevati, naj velja prikrita pogodba po drugem odstavku 66. člena ZOR. Ob dejanskem stanju, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, bi tožnica sicer lahko imela interes na ugotovitvi ničnosti pogodbe po prvem odstavku 66. člena ZOR, toda tožnica noče ugotovitve ničnosti darilne pogodbe, zaradi česar najbrž tudi ni tožila tako, da bi s tožbo zajela oba sopogodbenika: toženčevega brata kot prodajalca oz. darovalca in toženca kot navideznega kupca. Če bi želela sama vstopiti v pogodbeno razmerje, bi morala uveljaviti ničnost pogodbe nasproti obema pogodbenima strankama.