TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se glede odločitve o glavni stvari delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da je druga toženka dolžna izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo, sposobno za vknjižbo, na podlagi katerega se bo pri nepremičninah parc. št. 127/1 (v naravi sadovnjak), 128/2 (v naravi vrt), 131/2 (v naravi njiva), vse vl. št. 197, k.o. ..., vpisala lastninska pravica v korist in na ime Republike Slovenije do celote, na nepremičnini parc. št. 126/1 (v naravi stanovanjska stavba), vl. št. 196, k.o. ... pa lastninska pravica v korist in na ime Republike Slovenija do 2/3, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovnem delu zoper drugo toženko spremenita tako, da mora druga toženka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 1.154,52 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, druga toženka pa sama krije stroške pritožbenega postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Druga toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 408

,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Druga toženka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Da bi lahko denacionalizacijski upravičenec pridobil nepremičnine v naravi, se morajo posledice ničnosti menjalne pogodbe tudi zemljiškoknjižno realizirati. Če zakon denacionalizacijskemu upravičencu omogoča ugotovitev ničnosti pogodbe, je logično, da lahko upravičenec zahteva tudi zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti pogodbe, sicer bi 88. člen ZDen ostal brez pomena. Zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti menjalne pogodbe bi denacionalizacijski upravičenec načeloma lahko dosegel s pomočjo izbrisne tožbe, vendar te možnosti tožnica v tej zadevi nima, saj se je denacionalizacijski zavezanec v vmesnem času že lastninsko preoblikoval. Zato je treba tožnici v taki situaciji omogočiti vložitev tožbe, s katero od druge toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi kot lastnica vpisala prva toženka, saj bi v nasprotnem primeru tožnica kot denacionalizacijska upravičenka v situaciji, kot je obravnavana, ostala brez možnosti, da doseže vrnitev nepremičnin v naravi.

Ob razlagi, da začasne odredbe tudi po določbah ZDen pomenijo zavarovanje zahtevka za vračilo premoženja v naravi, bi tudi ničnostna sankcija po 88. členu ZDen izgubila svoj smisel. Denacionalizacijski upravičenec bi namreč kljub predvideni sankciji ničnosti posla moral vedno zahtevati še izdajo začasne odredbe.