TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in zamudna sodba razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (ZSDP in ZPIZ-1) tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego priznan po določbah ZSDP (81. člen) medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta.

Pravnomočna sodba opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 je bila očitno podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 16. 6. 2015. Zakaj je bil ta dopis posredovan šele v letu 2015, čeprav je bila sodba že v letu 2012 vročena prvotoženi stranki in zakaj je bilo ravnanje prvo in drugotožene stranke na podlagi te sodbe drugačno šele od leta 2015 dalje ne pa za obdobje pred tem, je ostalo nerazčiščeno tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje. Gre za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanja prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP.