Odločba o razveljavitvi druge in tretje alineje tretjega odstavka 33. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti

2769. Odločba o razveljavitvi druge in tretje alineje tretjega odstavka 33. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti

Številka: U-I-159/07-22

Datum: 10. 6. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, ki jo zastopa predsednik mag. Dušan Semolič, in Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa predsednik Srečko Čater, na seji 10. junija 2010

Druga in tretja alineja tretjega odstavka 33. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 107/06 - uradno prečiščeno besedilo) se razveljavita.

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in Sindikat kmetijstva in živilske industrije Slovenije (v nadaljevanju predlagatelja) izpodbijata ureditev Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB) v delu, v katerem pod določenimi pogoji ureja mirovanje pravice do denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost osebam, ki so po prenehanju delovnega razmerja skladno z delovno zakonodajo upravičene do nadomestila za spoštovanje prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, in osebam, ki so zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejele odpravnino, ki presega višino, določeno s predpisi o delovnih razmerjih (druga in tretja alineja tretjega odstavka 33. člena ZZZPB). Z izpodbijanima določbama naj bi zakonodajalec nedopustno posegel v 2., 8., 14., 15., 50. in 76. člen Ustave.

Drugi alineji tretjega odstavka 33. člena ZZZPB očitata neskladje z 2. členom Ustave. Določba naj bi bila nejasna, pravnosistemsko nedomišljena in neusklajena glede na zakonsko določeno višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule iz drugega odstavka 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 - v nadaljevanju ZDR). Nejasno naj bi bilo, ali se mirovanje nanaša na vse delavce, ki so po ZDR upravičeni do nadomestila za spoštovanje prepovedi konkurenčne dejavnosti, ali le na tiste, ki to nadomestilo dejansko prejemajo. Zaradi nerazlikovanja med različnimi višinami nadomestil, ki jih lahko prejemajo delavci iz naslova obveznosti spoštovanja konkurenčne klavzule, naj bi bilo kršeno načelo sorazmernosti. Predlagatelja menita, da nekritičnega, to je za vse prejemnike nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule enakega uvajanja časovnega zamika pri uresničevanju pravice do denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost ni mogoče šteti za razumno in nujno potrebno sredstvo za dosego cilja, ki iz samega zakona oziroma iz njegove obrazložitve tudi naj ne bi bil razviden. Pri časovnem omejevanju pravice do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti naj bi imel zakonodajalec na voljo tudi druge ukrepe, na primer določitev objektivnega praga višine nadomestila, s katerimi bi manj grobo posegel v temeljne svoboščine. Zaradi grobe kršitve načela sorazmernosti naj bi bilo kršeno tudi načelo varstva zaupanja v pravo.

V neskladju z 2. členom Ustave naj bi bila tudi tretja alineja tretjega odstavka 33. člena ZZZPB. Določba naj bi bila povsem nejasna. Nejasno naj bi bilo, kaj pomeni pojem »odpravnina, ki presega višino, določeno s predpisi o delovnih razmerjih«. Nejasnost te norme in možnost arbitražnega odločanja naj bi se pokazala tudi v razmerju do 114. člena ZDR, po katerem lahko delodajalec starejšemu delavcu brez njegovega soglasja odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, če mu je do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Nejasno naj bi namreč bilo, ali je takšna odpoved zakonita tudi v primeru mirovanja pravice do nadomestila zaradi dogovora o višji odpravnini.

Izpodbijana ureditev naj bi nasprotovala tudi načelu socialne države (2. člen Ustave), ki naj bi zakonodajalca zavezovalo k sprejemanju predpisov, ki zagotavljalo socialno varnost posameznika kot človekovo pravico iz 50. člena Ustave.

Tretja alineja tretjega odstavka 33. člena ZZPB naj bi bila tudi v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Neenakost naj bi bila podana med poslovodnimi osebami, ki jim na podlagi prve alineje tretjega odstavka 33. člena ZZZPB pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti miruje toliko mesecev, kolikor mesečnih plač odškodnine oziroma odpravnine so prejele oziroma so do nje upravičene zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in »navadnimi« delavci, ki jim na podlagi izpodbijane tretje alineje tretjega odstavka 33. člena ZZZPB pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost miruje toliko mesecev, kolikor njihovih osnovnih mesečnih plač je z odpravnino presežena zakonsko predpisana višina odpravnine. Neenakost naj bi bila v tem, da se pri poslovodnih osebah kot osnova za izračun obdobja mirovanja pravice upošteva celotna mesečna plača (to je osnovna plača, povečana za dodatke in del plače za delovno uspešnost), pri delavcih iz tretje alineje tretjega odstavka 33. člena ZZZPB pa le osnovna plača. Neenakost naj bi obstajala tudi med samimi delavci, ker tisti, ki se bodo upokojili pred iztekom mirovanja, ne bodo prejeli denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, po mnenju predlagateljev pa bi morali imeti vsi delavci, ki jih je mogoče uvrstiti v isto kategorijo (prenehanje delovnega razmerja na enak način), ne samo pravico do priznanja, temveč tudi do uživanja denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti.

Ureditvi o mirovanju pravice do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti osebam, ki so prejele odpravnino, ki presega s predpisi o delovnih razmerjih določeno višino (tretja alineja tretjega odstavka 33. člena ZZZPB), očitata predlagatelja tudi neskladje z 8. in 76. členom Ustave. Z njo naj bi namreč zakonodajalec izničil in sankcioniral voljo in namen socialnih partnerjev, podpisnikov kolektivnih pogodb, v delu, ki se nanaša na odpravnine. To naj bi pomenilo tudi kršitev prvega in drugega odstavka 7. člena ZDR v povezavi z 2. in 4. členom Zakona o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/06 - ZKolP), kršitev 74. člena Ustave, 8. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja (Uradni list RS, št. 121/05, MP, št. 22/05) in 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (Uradni list FLRJ-MP, št. 11/58, in Uradni list RS, št. 54/92, MP, št. 15/92). Iz navedenih pravnih virov, sodbe Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 385/2005 (pravilno 358/2005) z dne 31. 1. 2006 in tuje strokovne literature naj bi namreč izhajalo, da država z zakonodajo ne sme omejevati avtonomije strank kolektivnih pogodb na način, da bi prepovedovala kolektivna pogajanja o bolj ugodnih pravicah, ki jih kot minimalne standarde določa delovna zakonodaja. Z omejitvijo prizadevanja sindikatov za ugodnejše pravice delavcev naj bi bilo omejeno načelo o svobodnem delovanju sindikatov iz 76. člena Ustave. Z omejitvijo avtonomije strank kolektivne pogodbe, ki ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, naj bi bilo kršeno tudi načelo zaupanja teh strank, ki so storile vse potrebno, da bi bila delavcem priznana ugodnejša pravica, kot je določena z zakonom, v pravno državo.