TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Izvršilni naslov je bil izdan v korist treh upnic, v njem pa je zapisana obveznost dolžnika plačevati mesečno, vsakega prvega v mesecu, preživnino 1.900 CHF, vključno z otroškimi dodatki v trenutni višini 165 CHF, od tega 800 CHF za vsakega otroka in za vlagateljico prošnje 300 CHF. V predlogu za izvršbo so upnice takemu izvršilnemu naslovu sledile, saj so pojasnile oziroma specificirale, koliko od skupno dolgovanega zneska odpade na vsako upnico posebej, zato so neutemeljena dolžnikova izvajanja, da zahtevek v predlogu ni dovolj konkretno opredeljen. Zgolj dejstvo, da upnice terjajo manj, kot določa sodba, še ne pomeni neskladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom oziroma nesklepčnosti predloga, saj je terjani znesek še vedno preverljiv, dokler ostane v mejah terjatve, ki je določena v izvršilnem naslovu. V potrditev svojih navedb glede višine terjatve so upnice priložile izračune terjatev, iz katerih je za vsako od njih razvidno, koliko preživninskih obrokov, za katera obdobja in v kakšnih zneskih terja, zato ni mogoče slediti navedbam, da upnice niso obrazložile, na kakšen način so izračunale dolg. Ob tako konkretno, določno in jasno specificirani terjatvi je bilo dolžniku v celoti omogočeno konkretizirano podajanje ugovornih razlogov in ni mogoče slediti navedbam, da mu je bila kršena pravica do izjave, neutemeljeni pa so tudi očitki, da bi sodišče moralo upnice pozivati k dopolnitvi oziroma popravi predloga za izvršbo. Slednji je namreč vseboval vse obvezne sestavine, ki jih predvideva prvi odstavek 44. člena ZIZ.

Veljavna procesna zakonodaja upnic ne omejuje na način, da svojih terjatev, ki izvirajo iz istega izvršilnega naslova, ne bi smele združiti tako, da bi za njihovo izterjavo vložile en predlog za izvršbo, dokler zahtevek ostaja v mejah izvršilnega naslova. Tak način vložitve predloga za izvršbo ni nezakonit in ne preprečuje izvršbe, pač pa je vsaj v delu stroškovne posledice dolžniku celo v korist.

V konkretnem primeru je za presojo ugovora zastaranja terjatve treba uporabiti določbe švicarskega prava. Materialno pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti, zato vsebine tujega prava stranke niso dolžne dokazovati, pač pa jo ugotovi sodišče tako, da obvestilo o tujem pravu zahteva od ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način. Okvir, na podlagi katerega pri pristojnih organih opravi dovolj določne poizvedbe o relevantnih določbah tujega materialnega prava, ki ga je potrebno za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja aplicirati na konkretni dejanski stan, pa sodišče lahko pridobi le, če stranka pri ugovoru zastaranja poda dejanske navedbe, iz katerih je jasno razvidno, kateremu delu izterjevane terjatve oporeka in iz katerih razlogov. Breme jasne in opredeljene trditvene podlage, ki definira za konkretni primer relevantno tuje materialno pravo, je torej na dolžniku.

Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je zaključek o nekonkretiziranosti ugovornih navedb o zastaranju terjatve prestrog in napačen. Dolžnik je v ugovoru navedel, da je terjatev po njegovem mnenju zastarala v celoti oziroma so zastarale vsaj terjatve, ki so zapadle v plačilo do 10. 10. 2016. Tak ugovor vsebuje trditev, da so zastarale terjatve vseh upnic v celoti oziroma vsaj za časovno določno opredeljeno obdobje in je dovolj konkretiziran, da je mogoče opraviti materialnopravno vsebinsko presojo njegove utemeljenosti, česar pa sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča ni napravilo.