TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi drugo tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da na novo glasi:

"Prvo tožena in drugo tožena stranka sta dolžni tožnici nerazdelno plačati odškodnino v znesku 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, prvo tožena stranka pa je dolžna tožnici plačati še odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za plačilo 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne."

II. V preostalem se pritožba drugo tožene stranke in v celoti pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna drugo toženi stranki plačati pritožbene stroške, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Tožnica je v tem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Kot delavko prvo tožene stranke jo je pri delu v ambulanti medicine dela, prometa in športa z nožem napadel pacient ki je tožnico 22 krat zabodel. Prvo tožena stranka ni dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede četrte predpostavke odškodninske odgovornosti, to je krivde, na strani delodajalca. Na tem mestu velja poudariti, da je njegova odgovornost za varstvo in zdravje delavcev pri delu strožja, ravnati mora namreč s profesionalno skrbnostjo.

Fizični napad pacienta ni običajno tveganje, ki bi ga tožnica kot delavka tožene stranke, morala sprejeti. Prvo tožena stranka (razen kljuke - bunke) ni imela vzpostavljenih drugih mehanizmov za zagotavljanje osebne varnosti zaposlenih delavcev. Ti niso imeli navodil, kako ravnati v situacijah kot je bila konkretna. Tožnici med napadom ni pristopil na pomoč nihče od zaposlenih in v ordinaciji tudi ni bilo nameščene "panik" tipke.

V primeru, če varnostnega predpisa ni, je potrebno ravnanje delodajalca presojati po splošnem merilu protipravnosti, in sicer, ali je za to ravnanje značilno, da je bilo predvidljivo, da bi nastala negativna posledica - škodni dogodek. Zaradi prisotnosti centra za odvisnike v stavbi, kjer je opravljala dejavnost prvo tožena stranka se prisotnost odvisnikov izkazuje tudi v povečani možnosti nastanka situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev prvo tožene stranke. Zaradi možnosti prihoda v ambulanto neuravnovešenih pacientov, ki so sicer bili namenjeni v center za odvisnike, bi morala prvo tožena stranka v skladu z izvedeniškim mnenjem, zagotoviti še dodatne varnostne ukrepe. Za presojo predvidljivosti negativne posledice je ključen objektivni kriterij, ni pa pomembno, ali je delodajalec to posledico predvideval, bi jo pa ob upoštevanju standarda profesionalne skrbnosti in narave svoje dejavnosti oziroma prostorov, v katerih je dejavnost opravljal, nedvomno moral.