TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 500 EUR.

Prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon kot so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona pa je, tako tudi v konkretnem primeru, bila podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ. Po navedeni določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je zastaranje pregona zadržano, ko se ta ne sme začeti ali nadaljevati, zadržanje ne more imeti učinka, preden upravičeni tožilec ne vloži zahteve za uvedbo (sodnega) kazenskega postopka. Zato tudi določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ne more imeti učinka, dokler niso izpolnjene vse predpostavke za začetek kazenskega pregona pred sodiščem, to pa je šele, ko je na sodišče podana zahteva upravičenega tožilca za pregon.

Razlaga določbe 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri bi med nujne šteli tudi kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, je glede na zakonsko ureditev ter smisel in posledice določitve posameznih zadev kot nujnih, preširoka. Ker zakon izrecno našteva zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, bi lahko, če bi kot takšne želel opredeliti tudi kazenske zadeve glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, to tudi izrecno navedel. Glede na to, da so po navedeni določbi ZS v kazenskem postopku nujne zadeve omejene na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice (do osebne svobode, do zasebne lastnine), glede katerih tudi sam procesni zakon zahteva hitro odločanje, ko določa posebne časovne omejitve tako za odločanje o ukrepih kot za njihovo trajanje, ni logična in razumna razlaga, po kateri bi sam procesni zakon (zgolj) z opredelitvijo, da je potrebno v določenih zadevah postopati posebej hitro, razširil domet obravnavane določbe ZS, ki z izrecno naštetimi primeri tudi ni v nobeni povezavi.

Kaznivo dejanje poslovne goljufije je bilo dokončano šele s potekom rokov za izpolnitev obveznosti iz sprejetih dogovorov, saj je šele takrat mogoče šteti, da obveznost ni bila izpolnjena in da je zaradi tega za stranko oziroma oškodovanko nastala premoženjska škoda, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja.