TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ni podlage za toženčevo odgovornost kot aktivnega družbenika za obveznosti izbrisane družbe (na podlagi šestega v zvezi z desetim odstavkom 442. člena ZFPPIPP). Pritožnica pa utemeljeno uveljavlja zmotnost stališča, da ni podana toženčeva odgovornost na podlagi 147. člena OZ, ker ima po sodbi delovnega sodišča terjatev do družbe, tožnica pa ni dokazala, da se je z denarjem iz naslova neizplačanega dela plač in regresa okoristil toženec. Ne glede na to, ali je nedopustno ravnanje, ki ga tožnica očita tožencu, storil kot organ družbe ali kot njen delavec, je stališče izpodbijane sodbe, da iz tožbenih navedb izhaja le odgovornost družbe, ne pa tudi toženčeva odgovornost, napačno.

ZDR, veljaven v času škodnih dogodkov, je prepovedoval tako nadlegovanje kot trpinčenje na delovnem mestu. Nadlegovanje je bilo opredeljeno kot vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje (prvi odstavek 6a. člena ZDR4), trpinčenje pa kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Trpinčenje torej ni bilo pogojeno z razlikovanjem na podlagi osebne okoliščine. Ker se sodišče ni izreklo o sklepčnosti tožbe z vidika zakonske določbe o prepovedi trpinčenja, je očitek o materialnopravni zmotnosti sodbe utemeljen.