TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Informacije o izvorni državi v zvezi s tamkajšnjim obravnavanjem istospolno usmerjenih se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalno pravo, šele če to ne bi dosegalo standardov Direktive 2013/32, pa bi imelo podlago za morebitno presojo njenega neposrednega učinka. Pri tem pa ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se toženka s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). Tako v nobeni od določb ZPP in ZUS-1 ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.

Na seji se lahko nadzor sodišča prve stopnje nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju.