Odločba o ugotovitvi, da je prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, kolikor določa, da podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis, odločba o ugotovitvi, da 153. člen ter prvi in drugi stavek drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku niso v neskladju z Ustavo, odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku v delu, ki ni zajet v 1. točki izreka, ni v neskladju z Ustavo

807. Odločba o ugotovitvi, da je prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, kolikor določa, da podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis, odločba o ugotovitvi, da 153. člen ter prvi in drugi stavek drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku niso v neskladju z Ustavo, odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku v delu, ki ni zajet v 1. točki izreka, ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-246/14-20

Datum: 24. 3. 2017

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevama Državnega sveta ter skupine poslank in poslancev Državnega zbora, na seji 24. marca 2017

Prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) je v neskladju z Ustavo, kolikor določa, da podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis.

Državni zbor mora protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Člen 153 Zakona o kazenskem postopku ter prvi in drugi stavek drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku niso v neskladju z Ustavo.

V delu, ki ni zajet v 1. točki izreka, prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo.

Državni svet (v nadaljevanju prvi predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 153. in 154. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da sta izpodbijani določbi v neskladju z 2., 22., 35., 37. in 38. členom Ustave. Prvi predlagatelj pojasnjuje, da se pri prikritih preiskovalnih ukrepih (v nadaljevanju PPU) v zasebnost osebe, zoper katero se ukrep izvaja, ne posega zgolj z izvajanjem ukrepa, temveč tudi in predvsem z nadaljnjim ravnanjem organov pregona z izsledki PPU, z njihovo uporabo v kazenskem postopku in z njihovo hrambo po koncu izvajanja PPU. Izsledki, pridobljeni na podlagi PPU, naj bi bili osebni podatki, varovani z 38. členom Ustave. Prvi predlagatelj meni, da bi to poseganje v zasebnost moralo biti urejeno z zakonom, določno in nedvoumno, da bi tako bila izključena možnost arbitrarnega odločanja državnih organov. Ker naj ZKP tem zahtevam ne bi zadostil, naj bi bil v neskladju s 35., 37. in 38. členom Ustave.

Prvi predlagatelj v 153. členu ZKP najprej izpostavlja nedoločenost roka, v katerem mora policija izsledke PPU predati državnemu tožilcu, in roka za predajo gradiva preiskovalnemu sodniku. Drugi odstavek 153. člena ZKP naj protiustavno ne bi določal, kako je treba ravnati z izsledki PPU potem, ko preiskovalni sodnik opravi njihov preizkus; ne bi naj bilo jasno, ali se to gradivo v celoti ali v delu vrača organom pregona, oziroma komu in pod kakšnimi pogoji utegne biti dostopno.

Prvi predlagatelj opozarja, da sme policija nedoločen čas hraniti in obdelovati kopije gradiva, zbranega s PPU, tožilstvo pa sme te kopije nedoločen čas uporabljati. Način in namen hrambe ter obdelave teh kopij, krog upravičencev, ki sme do njih dostopati, razlogi takega dostopanja ter druga s tem povezana vprašanja naj ne bi bili določno urejeni. Po mnenju prvega predlagatelja se ti materiali lahko hranijo neomejeno dolgo »oziroma vsaj do smrti osebe, zoper katero so se ukrepi izvajali«. Prvi predlagatelj meni, da bi bila s človekovimi pravicami skladna le ureditev, po kateri bi morala policija in tožilstvo po prenehanju PPU predati preiskovalnemu sodniku vse gradivo, brez možnosti obdržati kakršnekoli prepise, kopije, povzetke. Trdi, da gre v tem delu za nedoločnost, ki nasprotuje 2. členu Ustave, za omogočanje samovolje in arbitrarnosti državne oblasti v neskladju z 22. členom Ustave in za omogočanje časovno nesorazmernega posega v človekove pravice iz 35., 37. in 38. člena Ustave.

Prvi predlagatelj razlaga drugi odstavek 154. člena ZKP tako, da za nadaljevano hrambo izsledkov PPU (dlje kot dve leti od konca njihovega izvajanja) zadošča »gola izjava« državnega tožilca znotraj dveletnega roka, da bo začel pregon zoper osumljenca. Taka izjava naj sama po sebi ne bi imela pravnih učinkov. Usoda s PPU pridobljenih gradiv po tej izjavi naj bi bila protiustavno nedoločena, v neskladju z 22. členom Ustave naj bi bila omogočena samovolja državnega tožilca, ali in kdaj bo uporabil navedena gradiva zoper posameznika. Vendar je po oceni prvega predlagatelja drugi odstavek 154. člena ZKP nedoločno urejen tudi, kolikor pokriva položaje, ko državni tožilec dejansko začne pregon v roku dveh let po prenehanju izvajanja PPU. Nedoločno naj bi bile urejene okoliščine, ko se morajo izsledki PPU uničiti, kar naj ne bi dajalo zadostnih jamstev in varovalk pred arbitrarnim ravnanjem organov pregona. Prvi predlagatelj trdi, da bi moral ZKP posebej urediti ravnanje z izsledki, ko državni tožilec v zakonskem roku dveh let zahteva preiskavo, poda obtožni predlog ali kako drugače začne kazenski pregon.

Kolikor pa v takem primeru (ko tožilec pravočasno začne pregon) prvi odstavek 154. člena ZKP odreja hrambo vseh izsledkov PPU, dokler se hrani kazenski spis, naj bi to bilo nesorazmerno in v neskladju s 35., 37. in 38. členom Ustave. Prvi predlagatelj namreč poudarja, da bi moral biti rok hrambe in uporabe s PPU zbranih podatkov časovno omejen. Izpostavlja intenzivnost posegov v zasebnost posameznika, s katerimi so bili podatki zbrani, ter globino in dalekosežnost seznanitve izvajalcev PPU z dejstvi, podatki in informacijami iz vseh, tudi najbolj intimnih delov življenja posameznika. Posebno sporna naj bi bila hramba tistega dela pridobljenih podatkov, ki niso vsebinsko povezani niti s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bil PPU odrejen, niti z drugim kataloškim kaznivim dejanjem, na katero je policija slučajno naletela med izvajanjem ukrepa. Prvi predlagatelj oporeka ustavnost ureditvi, ki omogoča hrambo (vse do uničenja kazenskega spisa) tudi tistega dela gradiva, zbranega s PPU, v katerem celo tožilstvo in policija ne vidita dokazne vrednosti in se nanj ne sklicujeta v aktu, s katerim se začne kazenski pregon. V neskladju s človekovo pravico do zasebnosti naj bi bilo, da ni časovno zamejen rok po koncu izvajanja PPU, v katerem lahko organi pregona ocenijo dokazno vrednost izsledkov PPU in se nanje oprejo pri kazenskem pregonu zoper obdolženca.

Ustavno sodišče je zahtevo prvega predlagatelja vročilo Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril. O zahtevi je mnenje dala Vlada. Meni, da iz 153. člena ZKP izhaja, da poteka izročanje izsledkov PPU od policije do državnega tožilca in od državnega tožilca do preiskovalnega sodnika brez zavlačevanja oziroma odlašanja, takoj ko je to razumno mogoče. Nesorazmerno naj bi bilo določiti kakršenkoli prekluzivni rok, po preteku katerega naj ne bi bilo mogoče uporabiti gradiva v dokazne namene. Zamuda pri predaji gradiva sama po sebi naj niti ne bi pomenila zlorabe osebnih podatkov. Vlada navaja, da iz 153. člena ZKP ne sledi, da bi preiskovalni sodnik po opravljenem preizkusu gradivo vrnil državnemu tožilcu oziroma policiji, pač pa naj bi prvi odstavek 154. člena ZKP določal, da ga hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis oziroma do uničenja. Vlada poudarja, da ZKP vsebuje negativno domnevo, da se je državni tožilec odločil, da ne bo začel pregona, če se v predpisanem roku izrecno ne opredeli do tega. S PPU pridobljenih podatkov naj policija in državno tožilstvo ne bi hranila.

Vlada trdi, da je v ZKP dostop do dokaznega gradiva razmeroma jasno urejen, in se pri tem sklicuje na ureditev po 73. in 128. členu ZKP. Po njenem mnenju ZKP jasno in določno ureja, kako se ravna z izsledki PPU, ko državni tožilec v dveh letih po koncu njihovega izvajanja zahteva preiskavo, vloži obtožni predlog ali kako drugače začne kazenski pregon. Dveletni rok hrambe naj bi bil razumen glede na to, da gre praviloma za hujša kazniva dejanja ter za zahtevne in obsežne zadeve. Vlada izrecno ugovarja očitkom prvega predlagatelja v zvezi s hrambo tistega dela podatkov, pridobljenih s PPU, ki sta ga državno tožilstvo ali policija ocenila kot nepotrebnega. Tudi za to gradivo naj bi se moglo izkazati, da je koristno z vidika kazenskega postopka, zlasti z vidika pravic obrambe, pa tudi z vidika interesa oseb, ki so v gradivu zajete, da se z njim seznanijo. Pri tem se Vlada sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Valenzuela Contreras proti Španiji z dne 30. 7. 1998 in na pravno teorijo. V tej zvezi Vlada opozarja tudi na možnosti navajanja novih dejstev in dokazov v sistemu ZKP.

Po mnenju Vlade je ustavnoskladna tudi možnost, da sodišče odloči, da se osumljenec oziroma druge osebe s pridobljenim gradivom ali njegovim delom ne seznanijo. Vlada nadalje šteje, da bi določitev roka za začetek kazenskega pregona zoper obdolženca (ko je sprožen na podlagi izsledkov PPU, odrejenih zaradi drugega kaznivega dejanja, ki se hranijo na sodišču) nesorazmerno posegla v učinkovitost delovanja organov pregona, poleg tega bi lahko ustvarila protiustavno razlikovanje med kaznivimi dejanji, pri preiskovanju katerih so bili uporabljeni PPU, in drugimi kaznivimi dejanji. Zadostno pravno varnost naj bi zagotavljal institut zastaranja.

Z mnenjem Vlade je Ustavno sodišče seznanilo prvega predlagatelja, ki je izjavil le, da vztraja pri zahtevi za oceno ustavnosti.

Skupina enaintridesetih poslank in poslancev Državnega zbora (v nadaljevanju drugi predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 153. in 154. člena ZKP zaradi neskladja z 2., 22., 35., 37. in 38. členom Ustave ter s 6. in 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Vsebina zahteve drugega predlagatelja je zelo podobna (skoraj identična) vsebini zahteve prvega predlagatelja. Drugi predlagatelj argumente prve zahteve dopolnjuje zgolj z navajanjem okoliščin konkretnega primera, na katerega naj bi naletela Komisija Državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ko naj bi organi pregona protiustavno in protizakonito ravnali z izsledki konkretnih PPU. Ustavno sodišče je zahtevo drugega predlagatelja vročilo Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril. O zahtevi je mnenje dala Vlada. To mnenje je skoraj do besede identično mnenju Vlade o zahtevi prvega predlagatelja.

Z mnenjem Vlade je Ustavno sodišče seznanilo drugega predlagatelja, ki se nanj ni odzval.

Procesne predpostavke, obseg presoje in v odločbi uporabljena terminologija   

Ustavno sodišče je zadevo št. U-I-56/16 združilo z zadevo št. U-I-246/14 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

Tretja alineja prvega odstavka 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) določa, da lahko Državni svet z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Enako določa za tretjino poslancev Državnega zbora druga alineja prvega odstavka 23.a člena ZUstS. Obe zahtevi izpolnjujeta procesne predpostavke po ZUstS. Ker sta zahtevi po vsebini praktično (skoraj v celoti) identični, Ustavno sodišče v nadaljevanju navedbe prvega in drugega predlagatelja enotno povzema in večinoma ne ločuje med njunimi navedbami, razen ko se je to izrecno izkazalo za potrebno.