TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen do priznanja napredovanj za tri plačne razrede ob plačni prevedbi v letu 2008 in posledično tudi ne do izplačila plače zaradi uvrstitve v 23. oziroma 24. plačni razred v obdobju od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019.

Pri odločanju o zahtevku za plačilo nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti. Po prvem odstavku 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka v tem sporu ne zahteva izpolnitve obveznosti tožnika niti pobotanja zastarane terjatve, kot to zmotno navaja tožnik, temveč ugovarja reparacijskemu zahtevku tako, da se poračunajo zneski denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal v času od aprila 2013 do oktobra 2013. V takem primeru pa se ne uporabljajo določbe o začetku teka zastaralnega roka, splošnem 5-letnem zastaralnem roku, pretrganju zastaranja in pobotanju zastarane terjatve. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti je z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev nadomestila pa bo delodajalec, torej tožena stranka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD), ne tožnik.

Ker tožnik ni dokazal hujše zlorabe instituta odpovedi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo škode.