TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbam tožeče, prvo tožene in drugo tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje:

- delno spremeni v I., II. in III. točki izreka tako, da se kot vmesna sodba glasi:

„Toženi stranki sta solidarno odgovorni za tožniku v delovni nezgodi dne 1. 2. 2008 nastalo škodo po temelju do višine 90 %, do višine 10 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik.“

- delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožnik je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri prvo toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu elektromonter. Spornega dne je opravljal delo na višini 8 do 10 m na gradbišču ter z gradbenega odra padel v globino in se poškodoval. Delo na takšni višini je, glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic, nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ). Tožnik bi se moral zavedati nevarnosti gibanja na višini ter pomena uporabe varnostnega pasu (še posebej dejstva, da se ne sme gibati takrat, ko ni privezan z varnostnim pasom) in v skladu z 9. členom in prvim odstavkom 37. člena ZVZD odgovorno osebo opozoriti, da možnosti varnega pripenjanja nima. Zaradi opustitve te dolžnosti je k nastali škodi soprispeval v deležu 10 %.

O povrnitvi bodoče škode se, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode sodna praksa ne zahteva, temveč zadošča obstoj verjetnost, da bi tožnik, če njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka ne bi bile zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločitvi moralo upoštevati, da se tudi za tožnika, ki je po lastnih navedbah pred škodnim dogodkom pridobival zaslužek s kontinuiranimi priložnostnimi zaposlitvami, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobival tudi po škodnem dogodku, če se v dokaznem postopku z večjo stopnjo verjetnosti ne bi izkazalo nasprotno. Zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da tožnik do odškodnine in denarne rente iz naslova izgubljenega zaslužka ni upravičen že zato, ker je bilo njegovo delovno razmerje pri prvo toženi stranki prekinjeno, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.