TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

 

Pridobitev statusa begunca temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se ugotavlja na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v njegovi matični državi. Tudi po oceni sodišča pri tožniku ne obstaja utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase, ker naj bi bila tožniku v postopku kršena pravica do tolmačenja v jeziku, ki ga tožnik razume, posledično pa nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kot je razvidno iz upravnih spisov je bil v predmetnem postopku tožniku ves čas zagotovljen tolmač za arabski jezik, skladno s tožnikovo navedbo v njegovi prošnji za azil na predpisanem obrazcu dne 13. 9. 2002, da je materni jezik tožnika arabski, drugi jezik pa francoščina, tožnik pa je bil v vabilu na zaslišanje z dne 30. 6. 2003 seznanjen med drugim z določbo 12. člena ZAzil, da se mora prosilcu za azil , ki ne razume uradnega jezika, omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume in ki ga priskrbi tožena stranka. Seznanjen pa je bil tudi, da si lahko na podlagi 4. odstavka 12. člena ZAzil na svoje stroške zagotovi pomoč lastnega tolmača. Tožnik v tožbi navaja, da naj bi do razhajanj v njegovih izjavah prišlo predvsem zaradi nestrokovnega prevoda, vendar pa je iz zapisnika z dne 25. 7. 2003 razvidno, da mu je bil zapisnik prebran in nanj ni imel tožnik nobenih pripomb, podpisal pa se je na vsako stran (od petih) posebej. V kolikor se tožnik ni strinjal s prevodom svojih izjav, je imel možnost takrat, ko mu je bil zapisnik prebran, to tudi povedati, vendar takrat o tem tožnik ni dal nobene pripombe. Tožnik je imel tudi možnost, da si zagotovi svojega tolmača, vendar te možnosti tožnik ni izkoristil, zato je po presoji sodišča tožbeni ugovor bistvene kršitve pravi postopka neutemeljen.

Neutemeljen tožbeni ugovor o zatrjevani dolžnosti tožene stranke ugotavljati morebitno preganjanje tožnika zaradi nacionalne pripadnosti ob sklicevanju na 33. člen ZAzil. Takšna dolžnost tožene stranke namreč ne obstoji brez upoštevanja oziroma mimo dolžnosti prosilca za azil po 3. odstavku 29. člena ZAzil, mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi ali vrnitvi v določeno državo; prosilec mora predložiti pristojnemu organu vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Vendar pa odločba ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza ter temelji samo na podlagi celovite preučitve vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter obrazložitev in pojasnil prosilca za azil (6. odstavek 24. člena). Prosilec pa mora na podlagi 3. odstavka 24. člena ZAzil predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov in predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so pomembne za postopek, do konca zaslišanja (4. odstavek 24. člena ZAzil. Tožnik je bil opozorjen dvakrat. Prav tako pa je bil seznanjen, da ima pravico do brezplačne pravne pomoči pri uveljavljanju pravic po določbah ZAzil in je hkrati z vabilom prejel tudi seznam imenovanih svetovalcev za begunce, zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe v zvezi z nastopanjem tožnika v postopku brez pravnega zastopnika. ZAzil namreč ne predpisuje obveznega zastopanja stranke v postopku, pač pa ima prosilec po določbi 3. odstavka 9. člena ZAzil pravico do izbire svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce iz 16. člena ZAzil, ki ima pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov iz sredstev proračuna. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepoznavanja prava, ker da naj bi tožnik brez pravnega zastopnika nastopal zgolj laično, ker ni vedel in ni mogel vedeti, kaj je bistveno za organ odločanja, saj mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji poznati pravni red, predvsem predpise, ki urejajo njegov položaj, njegove pravice in obveznosti (44. člen ZAzil), tujec pa se tako kot državljan Republike Slovenije ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov.

V upravnem sporu pa ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (3. odstavek 14. člena ZUS). Na navedeni podlagi sodišče zavrača tožbene ugovore o tožnikovi ogroženosti v izvorni državi zaradi svoje narodnostne pripadnosti etnični manjšini, kar prvič navaja šele v tožbi in pri tem niti ne trdi, da ne bi imel možnosti uveljavljati teh navedb v postopku za priznanje azila pred toženo stranko.