TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Če bi tožeča stranka kot cedent med pravdo cedirala svojo terjatev nasproti toženi stranki D. d. d. kot cesionarju po 417. členu OZ, bi vtoževana terjatev sicer prešla v premoženje cesionarja. Toda procesni predpis ne določa, da bi morala tožeča stranka pritegniti v pravdo cesionarja kot tožečo stranko, ampak tako procesno situacijo ureja prvi odstavek 190. člena ZPP. Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, da lahko tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo ali pravico, na katero se nanaša pravda, hkrati pa ne obstoji nevarnost, da bo v pravdi njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Po prevladujoči sodni praksi je pri odstopu vtoževane terjatve med pravdo uveljavljena relevančna teorija, po kateri mora tožeča stranka v vsakem primeru spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. S tem, ko bi tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek pravnemu dejstvu, da je med pravdo odstopila terjatve novemu upniku, ne bi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ker bi pravdni stranki ostali isti, prav tako pa bi ostal nespremenjen tožbeni zahtevek, saj bi njegova dopolnitev (da se izpolni novemu upniku) med (pravdnim) postopkom predstavljala le način izpolnitve obveznosti, razen tega pa bi se opirala na okoliščino, ki je nastala po vložitvi tožbe (186. člen ZPP). Prav zaradi nesoglasij glede poziva k plačilu pa je v OZ urejeno, da mora upnik, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. Drugače povedano, opustitev cit. dolžnosti ne nosi drugih posledic kot odškodninsko odgovornost upnika, porok pa je še vedno dolžan plačati zapadli dolg glavnega dolžnika v višini in z zapadlostjo kot glavni dolžnik.