TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, da je sicer mogoče govoriti o dejanjih preganjanja v smislu 26. člena ZMZ neodvisno od okoliščine, ali je prosilec prijavil policiji zatrjevano nasilje ali ne. Tudi če ga ni, pa je tako zahtevo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti, vendar ne zato, ker ne gre za dejanje preganjanja, ampak ker ga (seveda če ga) pred njim lahko zaščiti že izvorna država in torej ni potrebe, da bi to storila druga država. Glede tega je namreč relevantno vprašanje, ali so ga subjekti zaščite pripravljeni oziroma zmožni zaščititi.

Tožnik se v izvorni državi glede tega dejanja ni obrnil po pomoč na državne subjekte, kar pa seveda ne pomeni, da mu izvorna država (organi pregona) ni zmožna ali noče nuditi zaščite. V takih primerih je po presoji Vrhovnega sodišča na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

Pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v obravnavani zadevi niti ni dopusten, saj se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.

Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu. Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi.