TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Tožena stranka gradi svoj tožbeni zahtevek na trditvi, da je šlo za navidezno pogodbo. Pri sklenitvi takšne pogodbe (pravno pravilo paragrafa 916. ODZ, zdaj 66. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Tožnica bi torej morala dokazati, da sta z bratom želela oba nekaj drugega, torej ne tisto, kar sta dala zapisati. Čim pa je sodišče ugotovilo, da je bila volja, in to celo obeh, skleniti darilno pogodbo za gozd, ki naj bi spet pripadel domačiji, seveda ne more biti govora o navidezni in s tem nični pogodbi (že omenjeno pravno pravilo paragrafa 916. ODZ).

Če pa revizija povezuje navidezno pogodbo s splošno zakonsko določbo o ničnosti pogodb, je to odveč, saj je predpis iz 66. člena ZOR specialen v razmerju do splošnega predpisa iz 103. člena ZOR. Določba 66. člena tvori samostojno podlago za opredelitev, ali gre za pogodbo, ki nima pravnega učinka (takšna pogodba ne le, da je zato nična, marveč bi lahko celo trdili, da je neobstoječa, da ni nastala, ker ni zapisano soglasje prave volje strank - 26. člen ZOR) in tako povezave s 103. členom ZOR ni potrebno iskati.