TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe zagovornika obdolženega Z.T., obdolžene B.P. in njenega zagovornika se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso, in sicer Z.T. v znesku 675,00 EUR, B.P. pa v znesku 450,00 EUR.

Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila sprememba obtožbe z dne 3. 12. 2019, po primarno neuspešnih vročitvah obdolžencu, slednjemu pravilno vročena dne 24. 1. 2020. Zatem je sodišče pred razglasitvijo sodbe opravilo še dva naroka za glavno obravnavo, v dneh 27. 1. 2020 in 3. 2. 2020, ki se ju pravilno obveščeni obdolženec ni udeležil. To pa pomeni, da se je pravici do izjave o spremenjeni obtožbi prostovoljno odpovedal, ne pa, kot neutemeljeno trdi zagovornik, da mu je sodišče to zakonsko možnost odvzelo. Sprememba obtožbe pa tudi ni bistvena, saj še vedno vsebuje enako očitano dejanje, v okviru istega historičnega dogodka.

Da v primeru nebistvene spremembe obtožbe seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, in da v takem primeru sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe, se je že opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Obdolženka je tekom glavne obravnave imela realno možnost zaslišanja obdolženca, pa je niti ni poskušala izkoristiti, zagovor obdolženca ni edini obremenilni oziroma odločilni dokaz, na katerega sodišče opira svoje ugotovitve in zaključke glede očitkov obdolženki.

Obsodba obdolženke torej niti izključno niti večinoma ne temelji zgolj na zagovoru obdolženca, na katerega pa sicer obdolženka tekom glavne obravnave ni imela prav nobenih pripomb. Izvedeni postopek je zato mogoče oceniti kot pošten, ki obdolženki v nobenem pogledu ni onemogočal uresničevanja pravice do obrambe.

Dopolnjeno novejše stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po katerem kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov. Zakonski znak je torej plačilna nezmožnost, to pomeni, da dolžnik trajneje ne razpolaga z dovolj denarnimi (likvidnimi) sredstvi, da bi bil upnik poplačan.

V obravnavanem primeru imajo naravo dopolnilnih norm k blanketni normi 227. člena KZ-1 določbe ZFPPIPP, ne pa izvršilnega prava.

Rok za plačilo kupnine v, kot že pojasnjeno lažni pogodbi, ni odločilen za nastanek prepovedane posledice, ker je, kot pravilno utemeljuje državni tožilec, prišlo do premika edinega realnega premoženja I. prav in izključno s podpisom pogodbe in zato tudi ni pomembno, kdaj je zapadel v pogodbi lažno določen rok za izpolnitev kupnine.

Kaj določa vsebino pomoči, kot udeležbe pri kaznivem dejanju po 38. členu KZ-1, je sodna praksa, kot tudi pravna teorija, že večkrat poudarila. Med pomočjo in izvršenim dejanjem mora obstajati vzročna zveza, vendar pa se ne zahteva vzročnost v smislu formule conditio sine qua non (teorija o naravni vzročnosti). Ravnanje pomagača je sicer lahko - ni pa treba, da je - nujni pogoj za izvršitev dejanja glavnega storilca. Zadošča že, da pomagačevo ravnanje prispeva k dejanju glavnega storilca tako, da ga olajša, pospeši, poveča stopnjo neprava, poveča korist za storilca, zmanjša možnost odkritja in podobno, četudi bi glavni storilec dejanje lahko izvršil tudi brez pomagačevega prispevka.

Premoženjskopravni zahtevek je po vsebini civilnopravni zahtevek, ki ga sodišče v kazenskem postopku ugotavlja po pravilih civilnega prava. Pravočasno uveljavljanje zahtevka s strani upnika, na drugi strani terja pravočasno in konkretizirano ugovarjanje dolžnika - torej obdolženke oziroma obdolžencev - tudi glede ugovora morebitnega zastaranja terjatve.