TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožnika in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi:

"1. Odpravi se odločba tožena stranke št. 14-4041766 z dne 5.4.2001. 2. Odpravita se odločbi tožene stranke št. P-14-4041766 z dne 10.7.2001 in št. P-4041766 z dne 30.7.2001. 3. Odpravi se odločba tožene stranke št. 4041766 z dne 22.6.2001 in št. P-4041766 z dne 14.8.2001. 4. Tožena stranka je dolžna izplačevati tožniku za čas od 1.1.2000 dalje polovico starostne pokojnine, odmerjene z odločbo tožene stranke št. 14 4041766 z dne 22.12.2000 v znesku 100.815,34 SIT mesečno z vsemi naknadnimi uskladitvami, in sicer neizplačane mesečne zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, v 15 dneh."

Po odločitvi Ustavnega sodišča je kriterij za priznanje pravice do delne pokojnine (delovni čas) tak, da ga je mogoče uporabiti samo pri osebah v delovnem razmerju. Taka ureditev je v neskladju z Ustavo, ker samozaposlenim zavarovancem ne daje pravice do delne pokojnine, čeprav za tako različno ureditev ni stvarnega, iz narave stvari izvirajočega razloga. Rok, ki ga je Ustavno sodišče določilo zakonodajalcu, da ustrezno spremeni oziroma dopolni zakon, je že potekel. Sodišče mora pri sojenju upoštevati odločitev Ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske ureditve, četudi ta iz razlogov po 48. členu ZUstS ni bila razveljavljena. Sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni. Pri opravljanju odvetniške dejavnosti je možna vzporednica v tem, da se opravljanje odvetniške dejavnosti šteje kot zaposlitev. V takem primeru je logična in sprejemljiva rešitev, da ima pravico do delne pokojnine tisti odvetnik, ki svojo odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico delovnega časa.