TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Da je v primerih, ko je dokaz pridobljen s strani zasebnika treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama je ustaljena sodna praksa, kot izhaja iz judikatov tako v sodbi VSRS I Ips 18266/2010 iz leta 2014, kot novejših npr. I Ips 26906/2014 z 22. 7. 2021 in tudi iz sodbe I Ips 44415/2010 s 26. 11. 2021.

Kamere so na takšnem mestu, da so vsakomur dobro zaznavne, brez kakršnegakoli truda. Glede na njihovo lokacijo in število ter kraj (vsakomur javno dostopen prostor) je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je vsakdo že z metodo logičnega razmišljanja lahko zaključil, da je površina pod videonadzorom. Ali je na ta način možen tudi sklep, da je pod videonadzorom celotna površina je nepomembno, saj je odločilno, da je tak sklep razumen glede mesta, ki je na posnetkih in fotografijah v spisu.

Pritožniki uveljavljajo tudi kršitev 76. člena ZVOP-1, pri čemer spregledajo, da se ta nanaša na videonadzor v večstanovanjski stavbi. Da je zakonodajalec ta primer posebej uredil je razumljivo, saj videonadzor znotraj večstanovanjske zgradbe posega v ožji krog splošne osebnostne pravice in hkrati pravice do zasebnosti, kot če se izvaja na javnem prostoru. Prav zato je ureditev različna glede snemanja vhodov v posamezna stanovanja (strožja) in vhodov v celotno stavbo (blažja). Ureditev je v skladu s pravilom, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.