TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper II. in III. točko izreka sodbe se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.985,75 EUR, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z vidika presoje odškodninske odgovornosti tožeče stranke je bilo v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je bila ravno ona tista, ki je v zvezi s spornimi avtomobili kršila dogovor prepovedi oglaševanja in preprodajanja (saj je toženka trdila, da je v posledici njene kršitve prišlo do izreka pogodbene kazni). Tožena stranka bi morala dokazati, da je prepoved kršila konkretno tožnica s spornima avtomobiloma. Prav tako bi morala dokazati, da je pogodbeno kazen svojemu principalu plačala zaradi kršitev tožeče stranke (tako je namreč zatrjevala sama). Posplošene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, kako iz izpovedb priče E. E. izhaja, da sta prepoved oglaševanja in preprodaje kršili tako B. d. o. o. kot tožnica in da je priča E. E. „ves čas govoril, da je X obe družbi tretiral kot eno in isto osebo“, zato niso upoštevne. Toženka na tak način ne more 'vzpostaviti' odgovornosti tožeče stranke. Še posebej, ker v pritožbi sama tudi pravilno navaja, da kršitve družbe B. d. o. o. niso pogoj za odgovornost tožeče stranke.

Tveganje v zvezi s škodo, ki nastane kot posledica neutemeljene začasne odredbe, tudi (ali: zlasti) tedaj, ko je bila njena izdaja po presoji predlagatelja v času vložitve predloga - glede na podatke, s katerimi je razpolagal - dejansko videti potrebna, bremeni predlagatelja.