TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 9978/2007 z dne 12.2.2008 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 3.137,46 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.590,43 EUR od 4.8.1997 dalje, od zneska 906,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1998 dalje, od zneska 249,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.1999 dalje, od zneska 391,45 EUR od 1.7.2001 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 158,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2008 dalje.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 622,84 EUR pravdnih stroškov in 337,91 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Ker se je tožeča stranka sklicevala v trditvenih navedbah izključno na učinek pretrganja zastaranja, ob tako pomanjkljivih trditvah izstavljenim izpiskom odprtih postavk, s katerimi sta računovodski službi pravdnih strank usklajevali knjigovodsko stanje, ni mogoče pripisati učinka odpovedi zastaranja s strani tožene stranke.

Da bi tožeča stranka uspešno ovrgla ugovor zastaranja, bi morala zatrjevati in dokazati, da je bilo zastaranje posameznih terjatev pretrgano še pred iztekom zastaralnega roka tako, da do vložitve predloga za izvršbo, katerega je šteti kot tožbo, še ni iztekel zastaralni rok. Že zastarano terjatev pa bi tožeča stranka lahko uspešno sodno uveljavljala le, v kolikor bi ponudila trditve in dokaze, da se je tožena stranka odpovedala zastaranju v smislu 365. in 366. čl. ZOR. Za tovrstno pripoznavo zastaranega dolga pa je predpisana strožja oblika kot za pretrganje zastaranja po 387. čl. ZOR. Poleg pisne oblike tovrstne izjave je predpostavka tudi, da je izjavo podala oseba, ki ima zato izrecno pooblastilo, saj gre za odpoved materialnega upravičenja tožene stranke