TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizijama se ugodi in se ob ugoditvi pritožbama prvotoženke in tretjetoženca sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek proti vsem trem tožencem za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 17.05.1995 in prodajne pogodbe z dne 27.10.1993.

Tožnik mora povrniti prvotoženki 88.806 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji, 35.223 SIT pritožbenih stroškov in 35.223 SIT revizijskih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.06.2002 dalje do plačila in vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožnik mora povrniti drugotoženki 13.000 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožnik mora povrniti tretjetožencu 214.600 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji in 96.423 SIT revizijskih stroškov, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Kupci premoženja v stečajnem postopku ne morejo biti različno varovani glede na to, po katerem od več možnih načinov so kupili premoženje, torej na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo. Tudi neposredna pogodba predpostavlja zbiranje ponudb morebitnih kupcev. Zato predstavlja nakup nepremičnine v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, bodisi na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo, originaren način pridobitve lastninske pravice. Prvotoženka je torej s sklenitvijo kupne pogodbe z dne 26.06.1990 v javnem stečajnem postopku originarno pridobila lastninsko pravco na celi sporni nepremičnini, in sicer ne glede na zemljiškoknjižno stanje.

Ker je nato sporna nepremičnina v drugem stečajnem postopku postala del stečajne mase prvotoženke že v februarju 1991, njena vrnitev v last ni več mogoča. To pa pomeni, da zaradi ovire iz prvega odstavka 18. člena ZDen zanjo ne obstoji dolžnost vrnitve v smislu 88. člena ZDen in tudi ne velja prepoved razpolaganja. Zato pogodbe z dne 17.05.1995, ki sta jo sklenili prvotoženka in drugotoženka, in pogodbe z dne 27.10.1993, ki sta jo sklenila prvotoženka in tretjetoženec, obe o prodaji stanovanja bivšemu imetniku stanovanjske pravice po določbah SZ, ne zadene ničnostna sankcija iz drugega odstavka 88. člena ZDen.

Vprašanje ničnosti pogodbe se po naravi pravnega razmerja lahko reši samo na enak način za oba pogodbenika. Zato se glede prve pogodbe prvotoženka in drugotoženka štejeta za enotno pravdno stranko (enako glede druge pogodbe velja za prvotoženko in tretjetoženca). To pa pomeni, da se učinek pritožbe oziroma revizije, ki ju je vložila prvotoženka, razteza tudi na drugo toženko, ki ni vložila nobenega pravnega sredstva (201. člen ZPP 1977).