TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Točke 3, 6 in 8 2. člena, prvi odstavek 5. člena, drugi in četrti odstavek 8. člena ter tretji odstavek 17. člena Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (Uradni list RS, št. 186/21) niso v neskladju z Ustavo.

Načelo jasnosti in pomenske določljivosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti njihovo vsebino in namen. To načelo med drugim zahteva, da so predpisi opredeljeni tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo. Z vidika pravne varnosti postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo razlage ne moremo priti do njegove jasne vsebine oziroma kadar se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti njegove vsebine. Predpis torej izpolnjuje zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti vsebino pravila in je na ta način dolžno ravnanje naslovnikov določno in predvidljivo, obenem pa ne izpostavlja naslovnikov pravnih pravil stopnji nepredvidljivosti in negotovosti pravnih posledic njihovih storitev in opustitev, ki je, upoštevaje vse okoliščine, ustavnopravno nevzdržna in nesprejemljiva. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je izpodbijane določbe Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 z ustaljenimi metodami razlage mogoče razložiti in da navedeni zakon ni v neskladju z ustavnim načelom jasnosti in pomenske določljivosti.