TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka je dolžna tožnici plačati 549,00 € stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

Sodišče druge stopnje te zakonske omejitve poudarja zato, ker iz jamstva poštenega sodnega postopka (pravic praviloma ustavnopravnega in konvencijskega (EKČP) jamstva; 22. in 23. člen Ustave RS ter prvi odstavek 6. člena EKČP) izhaja tudi pravica do obrazložene sodne odločbe, vendar seveda ta ni neomejena. Poudariti je potrebno, da stranke v civilnih postopkih nimajo le pravic temveč tudi dolžnosti. Toženka v tem postopku je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja, od katere se zato utemeljeno pričakuje, da pozna tudi citirane zakonske določbe in temu primerno tudi sestavi pravno sredstvo.

Kršitve procesnih ustavnih in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in tistimi na katere ne. Za slednje namreč velja, da preizkus sodbe opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

Z vidika metodoloških zahtev 8. člena ZPP pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi izpovedbo toženke (tč. 6 na strani 7. obrazložitve) in nato (skrbno in vestno) presojalo vsak dokaz, ta analitičen pristop (ocena vsakega dokaza posebej) povezalo v smiselno celoto (ocena vseh dokazov skupaj) ter nato sprejelo tudi skupen dokazni zaključek o tem komu bo verjelo. In tak zaokrožen in celovit pregled nad ugotovljenimi dejstvi ter njihovo vrednotenje, ob preizkusu in oceni, komu v tej zgodbi verjeti, to tehtanje nagne v celoti na stran tožnice, kajti - čemu bi tožnica, preprosta ženska in gospodinja, v svoji starosti (več kot 70 let), tako vztrajno sama in nato s pomočjo drugih oseb, v daljšem časovnem obdobju in nato tudi z vložitvijo tožbe obremenjevala izobraženo, izkušeno in prava veščo osebo, kot je toženka, s povsem izmišljeno, neobstoječo torej povsem lažno zgodbo in zahtevkom? In ker v postopku ni prav nobenega niti namiga, da je s tožničino voljo, sposobnostjo presoje in razsoje kaj narobe potem je odgovor jasen, trden in neizpodbiten - zato, ker govori resnico, toženka pa ne.