TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Tako je predvidljivost škode dodatna predpostavka za odgovornost dolžnika, dokazovanje obstoja te predpostavke pa je na upniku.

Šele, če bo upnik zatrjeval, da je bila škoda za dolžnika predvidljiva, bo zatrjeval obstoj vseh za poslovno odškodninsko odgovornost dolžnika potrebnih predpostavk, trditveno in dokazno breme glede nepredvidljivosti škode pa bo prešlo na dolžnika. Predvidljivost škode mora izhajati iz okoliščin na strani pogodbi zveste stranke, kršitelj pa mora škodo prognozirati glede na njena pričakovanja in interese. Priznava se škoda, ki jo je bilo mogoče pričakovati glede na dejstva, ki so bila dolžniku ob kršitvi znana ali bi mu lahko bila znana. Merilo predvidljivosti je abstraktno: vprašati se je potrebno, ali bi katerakoli posebno skrbna oseba (abstrakten skrben gospodar oziroma gospodarstvenik in ne konkretni kršitelj pogodbe) predvidela škodo, ki lahko nastane, če bo pogodba kršena. Okoliščine oziroma riziki, ki bi lahko bili kršitelju znani tudi brez izrecnega upnikovega opozorila, so tipični riziki oziroma okoliščine. Za te se domneva, da so bili dolžniku znani. Na atipične, posebne okoliščine oziroma rizike, ki povečujejo možnost nastanka škode (ali njenega večjega obsega), pa mora upnik dolžnika posebej opozoriti, sicer iz njih izvirajoča škoda za dolžnika ni predvidljiva in zanjo ne more odgovarjati. Dokazno breme, da je dolžnika o atipičnih rizikih obvestil, je na upniku. Negativnih dejstev namreč ni mogoče dokazovati. Dolžniku zato ni mogoče naložiti bremena dokazovanja, da ga upnik na atipične rizike ni opozoril. V primeru tipičnih rizikov, pa upniku ne bo potrebno dokazovati, da je nanje sopogodbenika opozoril. Upnik bo moral zatrjevati zgolj, da je škoda posledica uresničitve tipičnih rizikov, za katere se domneva, da so bili dolžniku znani.