IZREK
Tožba se zavrne.
JEDRO
Pravilno je stališče toženke, da je prosilcu mogoče mednarodno zaščito priznati zgolj zaradi preganjanja v izvorni državi oziroma v državi običajnega prebivališča in ne zaradi morebitnih kršitev, ki bi lahko tožniku nastale zaradi izročitve tretji državi. Pri presoji azilnih zadev je treba določbe 3. člena EKČP in 18. člena Ustave RS upoštevati v smislu, da je prepovedana izročitev posameznika njegovi izvorni državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Kadar pa gre za postopek za izročitev obdolženca (tretji) državi, ki ni njegova izvorna država, pa že v okviru postopka odločanja o dovolitvi izročitve pristojni organ presodi tudi, ali obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo. Iz določb Direktive št. 2005/85/ES in Direktive št. 2013/32/EU izhaja, da sicer obstaja določeno razmerje med postopkom priznanja mednarodne zaščite in postopkom izročitve tretji državi, vendar sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je v postopku izročitve tožnika zagotovljeno spoštovanje mednarodnih obveznosti, ki jih je sprejela Republika Slovenija.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.