TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

„I. Ugovor dolžnika z dne 27. 5. 2021 se zavrne in se sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zg 7/2021 z dne 12. 5. 2021 v I. in II. točki izreka potrdi.“

II. Dolžnik sam nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo in je dolžan upniku plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 2.210,64 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

Upravitelj kot strokovnjak ve oziroma bi moral vedeti, da bi moral ob vsakem podaljšanju najemnega razmerja od sodišča hkrati zahtevati izdajo soglasja k sklenitvi (podaljšanju) predkupne pravice. Ni logično sprejemljivo, da bi šlo le za malomarnost upravitelja, ki je izdajal zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi katerega je dolžnik predlagal izbris in nato ponoven vpis predkupne pravice v zemljiško knjigo. Če bi veljala logika, da je predkupna pravica ustanovljena dokler traja najemno razmerje v skladu z 11. členom Najemne pogodbe, sklenjene za določen čas enega leta, ne bi bilo treba zemljiški knjigi predlagati izbris vknjižene predkupne pravice in nato ponoven vpis. Podaljševala bi se le najemna pogodba, predkupna pravica bi ostala vpisana v zemljiški knjigi.

Na dolžnikovo vpletenost v zlorabo stečajnega postopka kaže že to, da dolžnik ni v okviru svoje trditvene podlage zatrjeval nobenega življenjsko razumnega in prepričljivega pojasnila, zakaj ni podvomil, da bi upravitelj moral pred izdajo zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega je dolžnik sam predlagal vpis predkupne pravice v zemljiški knjigi, ne samo prvič ampak tudi za vsako nadaljnje podaljšanje predkupne pravice zahtevati od sodišča izdajo sklepa o soglasju k podaljšanju predkupne pravice.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo četrti odstavek 200. člena ZUreP-2. Gre za kogentno pravilo, ki je prepovedovalo pravni promet s spornimi nepremičninami brez soglasja razlastitvenega upravičenca in kot sankcijo kršitve te prepovedi določalo ničnost pogodbe.

Na prvi pogled izbira prodaje nepremičnin z nezavezujočim zbiranjem ponudb, po dveh neuspešnih javnih dražbah, kaže na razumnost upraviteljeve odločitve. Vendar pa v povezavi z vsemi opisanimi okoliščinami in vedenjem, da je bila v zemljiški knjigi v dolžnikovo korist vpisana predkupna pravica in verjetnostjo dolžnikovega interesa po nakupu nepremičnin, bi bila bolj logična izbira načina prodaje z javno dražbo. Ta namreč tudi, če predkupni upravičenec izkoristi predkupno pravico omogoča drugemu ponudniku zviševanje cene nepremičnin (2. točka drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP). Način prodaje z nezavezujočim zbiranjem ponudb to možnost izključuje (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP).

Izbrisna tožba je samostojen pravni institut, kjer mora biti v konkretnem dejanskem stanju izpolnjen zakonski dejanski stan prvega odstavka 243. člena ZZK-1 in lahko izbrisno tožbo, to je zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica iz materialnopravnega razloga je bila zaradi te vknjižbe kršena.

Upnik je uveljavljal, da bi morala biti prodajna pogodba sklenjena z njim in ne z dolžnikom kot (predkupnim) upravičencem. Zatrjeval je ničnost pogodbe, ker je bila ta sklenjena brez pravne podlage (39. člen OZ). S tem je uveljavljal kršitev obligacijske pravice. Upnik je torej utemeljeno uveljavljal zavarovanje nedenarne terjatve, ki se bo kasneje izrazila tudi v izbrisni tožbi.

Po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 243. člena ZZK-1 se v primeru uspeha z izbrisno tožbo znova vpiše lastninska ali izvedena pravica v korist prejšnjega imetnika (odsvojitelja).