TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Kršitve dokaznih prepovedi, storjene v (pred)kazenskem postopku z ravnanjem državnih organov, je mogoče upoštevati le, če obstaja vzročna zveza med njihovim ravnanjem in obsodilno sodbo.

Te ugotovitve so pomembne, ker ponujajo tudi odgovor na vprašanje, ali je bil pri prvostopenjskem sodniku podan izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Presečno točko v postopku, na kateri je treba presojati danost pogojev za sodnikovo izločitev, določa trenutek, ko se je obramba odločila v tem pogledu zahtevati sodno varstvo, to je takrat, ko je vložila zahtevo za izločitev dokaza in posledično izločitev sodečega sodnika.

S spoznavnega vidika ni nepomembno, v kateri fazi postopka se je sodnik seznanil z dokazom, na katerega se sodna odločba ne sme opirati, saj je popolnoma jasno, da je vpliv take seznanitve v začetni fazi, ko je vsebina take izjave (obvestila) pomemben spoznavni vir, na podlagi katerega je mogoče pridobiti za obsojenca obremenilne dokaze, povsem drugačen kot v položaju, ko so ti dokazi v skladu s postopkovnimi pravili že zbrani in celo, kot v predmetni zadevi, izvedeni na glavni obravnavi.