TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se prvostopenjska sodba v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

(1) v izpodbijani II. točki izreka delno tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki še 34.702,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2019 dalje do plačila;

(2) v izpodbijani III. točki izreka pa v celoti tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.082,16 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu izpodbijane II. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke potrdi.

IV. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 208,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Pri vseh položajih naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve obveznosti obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha. To je tudi edino smiselno, saj je že po naravi stvari izpolnitev objektivno nemogoče obveznosti nemogoča. Zato s tem, ko obveznost zaradi naknadne nemožnosti njene izpolnitve preneha, nastane položaj neizpolnitve obveznosti v ožjem pomenu. Upoštevajoč pojasnjeno je okoliščina iz čigave sfere izvira vzrok nemožnosti izpolnitve oziroma kdo je odgovoren za nemožnost izpolnitve bistvena le z vidika možnosti in utemeljenosti uveljavljanja nadaljnjih (drugih) pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve, ne pa tudi glede samega prenehanja objektivno nemogoče obveznosti.

Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pravni temelj za zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe pridobila šele z odstopom od pogodbe 19. 12. 2019. Obveznost tožene stranke je namreč zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve prenehala že z uveljavitvijo ZJZP in ne šele z odstopom od pogodbe.

Tožena stranka je s tem, ko je v dopisu izjavila, da je pripravljena izplačati vložek, pripoznala le dolžnost plačila nesporne obveznosti, ne pa tudi morebitnih obveznosti, o katerem so še potekala pogajanja. Zato v tem primeru ni mogoče zaključiti, da pripoznava predstavlja poravnalno ponudbo v smislu 309.a člena ZPP.

Ker sodišče na zastaranje zahtevkov ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na konkretiziran ugovor stranke, pritožbeno sodišče ob odsotnosti konkretnega ugovora tožene stranke morebitnega zastaranja kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti pri odločitvi ne sme upoštevati.