TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba četrte toženke in pritožba tožnice v delu, v katerem se nanaša na sodbo sodišča prve stopnje glede četrte toženke, se zavržeta.

II. Pritožbi tožnice se v delu, v katerem se nanaša na II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje glede prvih treh tožencev, pritožbi prvih treh tožencev pa v celoti ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka, kolikor se nanaša na prve tri tožence, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

III. V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka, kolikor se nanaša na prve tri tožence.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Ker tožnica ni dokazala, da bi toženci še razpolagali s spornimi premičninami, je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi primarnega tožbenega (vrnitvenega) zahtevka zoper prve tri tožence pravilna.

Tožnica je podredni tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami o odvzemu in razpolaganju z njenimi stvarmi s strani tožencev brez pravnega naslova, zaradi česar naj bi utrpela škodo, kar pomeni, da je uveljavljala odškodninsko podlago, česar pa sodišče prve stopnje ni dosledno upoštevalo, saj je na eni strani ugotavljalo, kakšna škoda je tožnici nastala zaradi odtujitve spornih predmetov, zahtevku pa je nato ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi.

Tožnica je sporno računovodsko dokumentacijo ponudila šele po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je to storila na zahtevo (intervencijo) izvedenca, ki je (očitno) ocenil, da ta dokaz potrebuje za izdelavo (dopolnitve) mnenja (drugi odstavek 252. člena ZPP). S tem je pogoj nekrivde v smislu 286. člena ZPP izkazan.