TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Iz določbe 145. člena ZD izhaja, da je upravitelj lahko en dedič oz. več dedičev, če se določi vsakemu dediču del dediščine, ki ga naj upravlja. V tem konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s to zakonsko določbo, saj je določilo dvoosebno upraviteljstvo za celotno dediščino, kar je materialnopravno zmotno. Da upraviteljstvo v danem primeru ne more biti dvoosebno še posebej izhaja ob v pritožbi poudarjanem nesoglasju med obema dedičema, ki sta določena za upravitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o tem zgolj ugotovilo, da med dediči obstojijo sporna dejstva in določilo, da sta upravitelja upravičena upravljati z zaščiteno kmetijo le skupno, ni pa navedlo razlogov o tem, čemu meni, da bosta dediča kljub nesoglasjem lahko skupno izvajala nujna dela na kmetiji. Če obstojijo nesoglasja med upraviteljema, potem to nujno predstavlja tudi oviro za skupno upravljanje. Sodišče prve stopnje ni zadostno pojasnilo, ali sta oba upravitelja sploh sposobna z zaščiteno kmetijo ustrezno upravljati.