TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge stopnje in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Odgovor na dopuščeno vprašanje je prvenstveno uokvirjen v določbi 43. člena ZIZ, ki ureja procesne situacije umika in omejitve predloga za izvršbo. Četrti odstavek člena upniku jasno omogoča, da po umiku predloga vloži nov predlog za izvršbo - brez omejitev. Tudi sistematična (sistemska) razlaga ne omogoča drugačne presoje. V skladu z določbo drugega odstavka istega člena, kot tudi četrtega odstavka 194. člena ZIZ v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena namreč upnik obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zavarovanje svoje terjatve in sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi; slednja določba je umeščena v ureditev prodaje nepremičnine in njenih posledic v primeru pasivnosti upnika oziroma neuspešnosti prodaje. Zakonska ureditev torej omogoča še nadaljnje opravljanje izvršbe na isti predmet izvršbe. Upoštevaje določbo drugega in tretjega odstavka 194. člena ZIZ jo z ustavitvijo omejuje le na isti za upnika neuspešen izvršilni postopek, bodisi iz razloga njegove neaktivnosti bodisi zaradi neuspešnosti prodaje. In (le) v okviru tega postopka se lahko odpre vprašanje pravne relevantnosti spremenjenih okoliščin. Meje pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka se nanašajo le na isti izvršilni postopek oziroma na tekočo izvršbo in preko tega ne segajo.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje odločitev oprli na kategorično stališče, da bi moral upnik, ko je vložil nov – identičen predlog za izvršbo, konkretizirati še spremenjene okoliščine, sta nepravilno odgovorili na dopuščeno vprašanje. Posledično sta nepravilno presojali tudi institut res iudicata oziroma pravnomočno rešene zadeve in sta ga preko še dopustnih meja vezali na obstoj konkretiziranih spremenjenih okoliščin.