Odločba o razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča

1558. Odločba o razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča

Številka: Up-1133/18-25

Datum: 31. 3. 2022

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe FMC, d. o. o., Ljubljana (prej Miška, d. o. o., Ljubljana), ki jo zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d. o. o., Ljubljana, na seji 31. marca 2022

Sklep Vrhovnega sodišča št. III DoR 44/2018 z dne 5. 6. 2018 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbeni zahtevek pritožnice za ugotovitev delne ničnosti pogodbe kot tudi zahtevek na plačilo 178.586,23 EUR s pripadki kot povračilo zneska davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), ki ga je pritožnica plačala in dokončno nosila v zvezi z dostavljenim blagom in opravljenimi storitvami za potrebe izvedbe projekta. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločitev. Nobeno od sodišč ni postavilo predloga za predhodno odločanje na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče), kot je to predlagala pritožnica že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo. Odločitev je obrazložilo s sklicevanjem na neobstoj pogojev iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP), kot to določa drugi odstavek 367.c člena ZPP.

Pritožnica zatrjuje kršitve 3.a, 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da gre v obravnavani zadevi za vprašanje razlage in uporabe prava Evropske unije (v nadaljevanju EU) glede povračila DDV pri izvedbi projektov, ki so bili v pretežni meri financirani iz Evropskega socialnega sklada. Pojasnjuje, da se je pri financiranju iz evropskih strukturnih skladov (v nadaljevanju ESS) sledilo načelu davčne nevtralnosti, po katerem izdatek za DDV ne bremeni davčnega zavezanca za DDV, in sicer na način, da je davčni zavezanec upravičen do povračila davka ter razlike med povratnim in nepovratnim DDV. Iz prava EU naj bi dosledno izhajalo razlikovanje med povratnim in nepovratnim DDV. Navodilo Ministrstva za izvajanje projektov ESS št. 54450-1/02008/3 z dne 1. 8. 2008, verzija 1.2 (v nadaljevanju Navodila), ki je veljalo za razpis, naj med povratnim in nepovratnim DDV ne bi razlikovalo in naj bi bilo zato v nasprotju s pravom EU. Pritožnica pojasnjuje tudi, kakšna naj bi bila vsebina sekundarne zakonodaje na tem področju, konkretno Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (UL L 210, 31. 7. 2006 – v nadaljevanju Uredba št. 1083/2006), Uredbe Komisije (ES) št. 448/2004 z dne 10. marca 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 1685/2000 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 glede upravičenosti izdatkov za aktivnosti, ki se sofinancirajo iz strukturnih skladov, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1145/2003 (UL L 72, 11. 3. 2004 – v nadaljevanju Uredba Komisije št. 448/2004) in Uredbe (ES) št. 1081/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1784/1999 (UL L 210, 31. 7. 2006 – v nadaljevanju Uredba št. 1081/2006). Stališče Višjega sodišča, da Uredba Komisije št. 448/2004 ni prisilni predpis in da se pritožnica nanjo ne more sklicevati, naj bi bilo materialno zmotno in naj bi pomenilo kršitev prava EU ter posledično 3.a člena Ustave. Pritožnica navaja, da se je ves čas postopka, torej že na prvi stopnji, sklicevala na pravo EU, hkrati pa je ves čas podredno predlagala, naj se zadeva predloži Sodišču v predhodno odločanje. Vrhovnemu sodišču očita kršitev pravice do zakonitega sodnika, ker temu predlogu ni sledilo in se do njega sploh ni opredelilo, medtem ko nižjima sodiščema očita, da se do predloga nista opredelili na ustrezen način. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13, in OdlUS XX, 18). Na ta način naj ne bi bil možen preizkus z vidika 23. člena Ustave in s tem preizkus spoštovanja ali zanikanja pogojev za predložitev zadeve Sodišču po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU).

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1133/18 z dne 19. 4. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe je v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče, v skladu z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz gospodarskega spora.

Nasprotna stranka iz gospodarskega spora zavrača stališča pritožnice iz ustavne pritožbe. Meni, da so v konkretnem pogodbenem razmerju odločilna le Navodila, ki so določala, da DDV ni upravičen strošek financiranja iz ESS, in da je pritožnica vnaprej vedela, da DDV ni upravičen strošek, pri čemer je na to tudi vnaprej pristala. Navodila naj bi bila v celoti usklajena z upoštevnimi uredbami EU. Iz 60. uvodne izjave in četrtega odstavka 56. člena Uredbe št. 1083/2006 naj bi izhajalo, da so potrebna nacionalna pravila o upravičenosti izdatkov. Nasprotna udeleženka se strinja z Višjim sodiščem, da se pritožnica ne more neposredno sklicevati na pravila iz drugega odstavka 7. člena Uredbe Komisije št. 448/2004, saj pravilo ni oblikovano na način, da pritožnica pridobi pravico do povrnitve nepovratnega DDV. Predložitev zadeve Sodišču naj bi bila nepotrebna in naj bi pomenila le zavlačevanje postopka, saj naj bi bilo jasno, da DDV v obravnavani zadevi ni upravičen strošek. Če je pritožnica napačno odvajala DDV, pa je njen poskus prevalitve svoje napake na nasprotno udeleženko neutemeljen in nezakonit. Sklicevanje na sodbo Sodišča v zadevi Alakor (Glej opombo 1) naj bi bilo za obravnavani primer neupoštevno, saj naj bi šlo za povsem drugačno dejansko stanje, in sicer za primer pomoči v okviru operativnega programa razvoja podeželja in kmetijstva, pri čemer je bil DDV določen kot upravičen strošek projekta že od samega začetka, šele kasneje pa naj bi se njegova narava ("odbitnost") spremenila. V obravnavani zadevi je bilo že na začetku določeno, da DDV ni upravičen strošek. Nasprotna udeleženka navaja še, da dostop do Vrhovnega sodišča ni ustavno zagotovljena pravica in da zato ni moglo priti do kršitve 22. in 23. člena Ustave, ker sklep o nedopustitvi revizije ni obrazložen na način, kot ga zahteva pritožnica.

Pritožnica v odgovoru na odgovor nasprotne stranke iz gospodarskega spora vztraja pri svojih stališčih iz ustavne pritožbe. Navaja, da je plačala blago in storitve za potrebe projekta skupaj z DDV, ki ga ne more dobiti povrnjenega v sistemu DDV, saj Republika Slovenija vračilo zavrača. To po mnenju pritožnice pomeni kršitev načela davčne nevtralnosti, po katerem nje kot davčne zavezanke izdatek za DDV ne bi smel bremeniti. Sklicevanje na podpisano pogodbo in strinjanje s pogoji razpisa naj bi bilo pravno nepomembno, če pogodba vsebuje določilo, ki krši kogentna pravila prava EU in je zato nično. Da je nepovratni DDV upravičen strošek, naj bi izhajalo iz vseh uredb, torej Uredbe št. 1081/2006, Uredbe št. 1083/2006 in Uredbe Komisije št. 448/2004, pa tudi iz sodbe v zadevi Alakor. Predložitev zadeve Sodišču naj bi bila odločilna v primeru, če bi sodišča presodila, da pravo EU ni v zadostni meri razjasnjeno zaodločitev v obravnavanem primeru, pri čemer za Vrhovno sodišče velja dolžnost predložitve Sodišču, ki je tudi ustavnopravno varovana s 23. členom Ustave.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje ničnosti pogodbenega določila zaradi domnevne kršitve določb prava EU, ki urejajo povračilo DDV kot upravičenega stroška, kadar gre za financiranje projekta iz ESS, podrejeni zahtevek pa se nanaša na povračilo zneska plačanega DDV v zvezi z dostavljenim blagom in storitvami za potrebe izvedbe projekta, financiranega iz ESS. Pritožnica trdi, da je na podlagi pravil prava EU pogodbeno določilo nično in da je upravičena do vračila plačanega DDV. Ves čas postopka se je sklicevala na pravo EU, vključno s sodno prakso Sodišča. Hkrati je ves čas (vsaj podredno) predlagala, naj sodišča prekinejo postopek in na podlagi 267. člena PDEU zadevo predložijo Sodišču v predhodno odločanje. Vrhovno sodišče, ki revizije ni dopustilo, je svojo odločitev obrazložilo s sklicevanjem na neizpolnjenost pogojev iz 367.a člena ZPP in se do predloga pritožnice ni opredelilo. Zato je Ustavno sodišče preizkusilo, ali so podane zatrjevane kršitve ustavno zagotovljenih pravic.

Najprej je treba preizkusiti, ali gre v obravnavani zadevi povračila DDV za zadevo, pri kateri se pojavijo vprašanja uporabe in razlage prava EU, vključno s sodno prakso Sodišča ter obveznostjo predložitve zadeve temu sodišču v predhodno odločanje. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-1056/11 (5. točka obrazložitve) pojasnilo, da gre pri DDV za področje, katerega urejanje je bilo vsaj deloma preneseno na EU, kar ima nekatere pomembne posledice. Čeprav gre za področje, na katerem ravnanje držav članic ni v celoti določeno s pravom EU, velja, da države članice tega področja ne morejo urejati z nacionalnimi pravili, kadar EU uredi področje s svojim pravnim aktom; (Glej opombo 2) vendar tudi če pravo EU posameznega vprašanja ne ureja, morajo države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča izvrševati svoje pristojnosti z upoštevanjem pravil prava EU. (Glej opombo 3) Ker gre za področje skupnega urejanja, morajo države članice v okviru skupnega sistema DDV zagotoviti spoštovanje obveznosti, ki jih imajo davčni zavezanci, in imajo v zvezi s tem določeno svobodo, zlasti z načinom uporabe sredstev, ki jih imajo na voljo. (Glej opombo 4) Vendar je ta svoboda držav članic omejena z obveznostjo zagotoviti učinkovito pobiranje lastnih sredstev EU in obveznostjo, da se davčni zavezanci ne smejo različno obravnavati bodisi znotraj posameznih držav članic bodisi v vseh državah članicah. (Glej opombo 5) Nič drugače ni na področju financiranja iz evropskih sredstev, prek skladov t. i. kohezijske politike, ki je prav tako urejeno s pravili prava EU. V obravnavani zadevi gre torej za področje, ki spada (tudi) v področje urejanja EU. To pomeni, da morajo sodišča nacionalne predpise razlagati v luči prava EU in v skladu z njegovim namenom (načelo skladne razlage). (Glej opombo 6) Ko gre za področje uporabe prava EU, pa pomeni tudi, da je treba v skladu s prvim odstavkom 51. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina) upoštevati pravila Listine. Države članice EU skladno s prvim odstavkom 51. člena Listine določbe Listine uporabljajo, ko izvajajo pravo EU. (Glej opombo 7) Kot je bilo pojasnjeno, je področje financiranja iz skladov kohezijske politike urejeno s pravili prava EU, zato gre za izvajanje prava EU v smislu navedene določbe Listine. Ob presoji izpodbijane odločitve Vrhovnega sodišča mora zato Ustavno sodišče pri opredeljevanju vsebine človekovih pravic in temeljnih svoboščin upoštevati primarno pravo EU, torej poleg Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PEU) in PDEU tudi Listino in sodno prakso Sodišča. (Glej opombo 8) V takih primerih lahko Ustavno sodišče uporabi nacionalne standarde glede varstva temeljnih pravic le, če ta uporaba ne ogrozi ravni varstva iz Listine, kot jo razlaga Sodišče, niti ne posega v primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU. (Glej opombo 9)