TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na plačilo 1.063.435,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do dne plačila;

- v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na plačilo tožeči stranki v znesku 288.447,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in plačilo A. A. v znesku 25.000,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ni mogoče slediti izračunu odpravnine po katerem bi ena od dveh dejavnosti, ki pomeni veliko večino prihodkov stranke, pomenila le manjši del stroškov. Tožeča stranka s tem ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Upoštevanje zgolj že nastalih stroškov, brez prihodnjih, in predvidevanje dobička zgolj na podlagi povprečja rezultatov, ne more zadostovati za izračun odpravnine.

S samo sklenitvijo novih naročniških razmerij za nove stranke tožena stranka še ni dosegla znatne koristi. Vsaka gospodarska pogodba se sklene, ker stranki pričakujeta določeno korist od nje. Pravica do odpravnine ni avtomatična, temveč le ob izpolnitvi določenih pogojev, med katerimi je tudi obstoj znatne koristi na strani naročitelja.

Tožeča stranka je iz iste dejanske podlage zahtevala plačilo odpravnine po več zahtevkih. Pri tem je šlo zgolj za različne zneske in v bistvu za t. i. vključene zahtevke in primer navidezne kumulacije zahtevkov. Znesek podrednega in podpodrednega zahtevka je že bil vključen v primarni zahtevek. V razmerju med različnimi zahtevki (ki pa to dejansko niso bili) je že nastopila litispendenca. Slednja pa predstavlja razlog za zavrženje tožbe.