TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških delno spremeni tako, da se glasi:

Tožnik mora toženkama v 15. dneh nerazdelno povrniti 77.285,00 SIT stroškov postopka, toženki pa njemu v istem roku nerazdelno 314.047,50 SIT stroškov postopka.

Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožnik mora toženkama v 15. dneh povrniti 43.250,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, sicer pa se zahtevka (višji zahtevek toženk in v celoti tožnikov zahtevek) za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrneta.

Zmotno je sicer pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen na 23. in 24. členu ZTLR. V konkretnem primeru namreč ne gre ne za spojitev ali pomešanje stvari, niti za gradnjo na tujem zemljišču, marveč za skupno gradnjo. In ker so se stranke (tožnik in toženki) dogovorile za skupno vlaganje (dela, denarja in drugega premoženja) zaradi realizacije skupne koristi (zgraditev hiše), je podlaga pridobitve lastninske pravice na zgrajeni hiši pravni posel - družbena pogodba. Kljub temu, da ta pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki (145. člen Zakona o stanovanjskih zadrugah, ki je veljal ob začetku gradnje, je namreč za družbeno pogodbo predpisoval pisno obliko), je spričo realizacije vendarle veljavna (73. člen ZOR).

Družbeniki (graditelji) pridobijo (so)lastninsko pravico na zgrajeni stavbi v skladu z deleži, ki so jih določili v pogodbi. Če pa se o tem niso dogovorili, se deleži določijo v skladu s prispevki graditeljev. In ker v konkretnem primeru nobena od strank ne zatrjuje, da bi se bile o tem dogovorile - ne izrečno niti konkludentno (npr. s fizično delitvijo uporabe hiše), je sodišče prve stopnje (kljub sicer zmotnemu sklicevanju na določbe ZTLR o spojitvi in pomešanju ter o gradnji na tujem zemljišču) vendarle pravilno uporabilo materialno pravo, ko je višino solastninskih deležev določilo na podlagi prispevkov strank pri gradnji hiše.

Glede na to, da so stranke gradile od leta 1984 do leta 1990, ter da so ves čas živele v skupnem gospodinjstvu, in da so v gradnjo vlagale ne le zaslužek, marveč tudi svoje delo, prihranke, premoženje ipd., česar vsega ni mogoče natančno ugotoviti, zlasti pa ne izraziti v številu denarnih enot (to še toliko bolj, ker je gradnja potekala v času izjemno visoke inflacije), je ocena njihovih prispevkov mogoča le z uporabo prostega preudarka (223. člen ZPP). To pomeni, da se njihovi prispevki ne preračunavajo matematično, marveč se vrednotijo globalno. Sodišče prve stopnje je sicer marsikatero obliko vlaganj ugotovilo oz. izrazilo tudi s številom enot takratne (in sedanje) valute. Vendar je treba vzeti to le ilustrativno, ne pa kot edino relevantno podlago za izračun prispevkov pri gradnji in s tem deležev na hiši.