TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 927/2004 z dne 9. 7. 2004 se: - v delu, v katerem izpodbija odločitev, da se obdolženec oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje tatvine, zavrže, - v delu, v katerem izpodbija izrek o stroških kazenskega postopka, ne sprejme.

Po stališču Ustavnega sodišča zgolj to, da je bil pritožnik kot zasebni tožilec stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je upravičen vložiti ustavno pritožbo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru zasebnega tožilca ne gre. To pa ne pomeni, da zasebni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči. Enako tudi v sklepu št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 116). Dopustna pa je ustavna pritožba v delu, v katerem se nanaša na izrek o stroških kazenskega postopka, saj je z njim odločeno o obveznosti pritožnika. Pritožnik ni z ničimer izkazal in utemeljil, v čem naj bi bile z odločitvijo o stroških kazenskega postopka podane zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zgolj nezadovoljstvo z višino odmerjenih stroškov pa za utemeljitev kršitve človekove pravice in temeljne svoboščine ne zadošča. Ker z odločitvijo o stroških kazenskega postopka očitno niso bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.