TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Maribor DT 0610-707/2009-14-0905-39 z dne 2. 4. 2010 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Ker izpodbijana odločitev ne temelji na nespornem zaključku davčnega organa, da sporne zaračunane dobave oziroma storitve sploh ne bi bile opravljene bo moral prvostopenjski organ najprej ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje 1. pogoj za odbitek vstopnega DDV. Če zaračunane storitve z navedenimi računi, sploh niso bile opravljene, potem bo že na podlagi takega zaključka tožniku zavrnil pravico do odbitka vstopnega DDV za navedene račune. V primeru, da navedeni zaključek ni mogoč, bo glede teh računov davčni organ presojal še nadaljnja pogoja, in sicer, ali so računi ustrezni ter ali gre za uporabo teh dobav oziroma storitev za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. V primeru, da tožnik izpolnjuje omenjene tri pogoje, se zavrne pravica do odbitka vstopnega DDV le, če se mu dokaže, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, del utaje DDV.