TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi:

„Tožnikov zahtevek, ki se glasi:

„1. Razveljavi se sklep št. ... z dne 14. 11. 2012 ter se obračun nadomestila za prevoz na delo in z dela izvrši glede na ceno mesečne vozovnice avtobusnega medkrajevnega prevoza na relaciji A. - B..

2. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati prikrajšanje pri nadomestilu za stroške prevoza na delo in z dela od meseca avgusta 2011 do izplačila v skladu s to sodbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. v mesecu za prikrajšanje pri nadomestilu za stroške prevoza preteklega meseca do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške tega postopka.“

se zavrne.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 509,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 334,77 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Zmotna je razlaga 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti na način, da se lahko razdalje med krajem bivanja in javnim prevoznim sredstvom oziroma delovnim mestom seštevajo, če posamezna razdalja znaša manj kot dva kilometra, skupno pa več kot dva kilometra. V primeru, da šele seštevek teh razdalj znaša več kot dva kilometra, javnemu uslužbencu ne gre posebna kilometrina v okviru povračila stroškov prevoza na delo, saj je poraba časa za običajno hojo na posameznih krajših relacijah v zvezi z uporabo javnega prevoza krita z normativom porabe časa v zvezi s tem. Ker je v konkretnem primeru šele seštevek razdalj (med krajem bivanja in prvim postajališčem vlaka ter med železniško postajo in delovnim mestom) znašal več kot 2 km, ni mogoče trditi, da javni prevoz z vlakom ni mogoč, in da bi bil tožnik zato upravičen do delne kilometrine na tej relaciji. V obravnavanem primeru tožnik namreč ne bi bil upravičen do delne kilometrine že zato, ker časovna izguba zaradi možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva tj. vlaka v eno smer ne bi bila daljša od ene ure. V konkretnem primeru javni prevoz z vlakom predstavlja mogočo in cenejšo obliko javnega prevoza, zato je tožnik upravičen le do povrnitve stroškov javnega prevoza z vlakom.