TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Gre za terjatev iz nezgodnega zavarovanja in glede na določbe prvega odstavka 357. člena OZ se šteje začetek zastaranja od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. V obravnavanem primeru je to 1. 1. 2017. Ugotovljenega trenutka nastopa zastaranja ne spremeni določba tretjega odstavka 14. člena Splošnih pogojev NE-01/06, ki določa, da dokler ni mogoče ugotoviti stopnje zavarovančeve invalidnosti, lahko zavarovalnica izplača znesek, ki nesporno ustreza odstotku invalidnosti, za katerega lahko na podlagi zdravniške dokumentacije zdravnik cenzor že tedaj ugotovi, da bo za trajno ostal, vendar ne prej kot šest mesecev po nezgodi; znesek izplačila pa ne sme presegati višine vsote za nezgodno smrt. Navedeni odstavek na nastop zastaranja nima vpliva, saj določa prvi možni rok izplačila, glede na določbo drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev pa tožnik tudi ni imel utemeljenega razloga za sklepanje, da je lahko upoštevna tudi morebitna kasnejša ugotovitev stopnje invalidnosti kot v določenem skrajnem roku treh let po poškodbi.

S plačili, ki se nanašajo na plačilo zavarovalnine, toženka ni pripoznala tožnikovega zahtevka in zastaranje se ni pretrgalo. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj temu ni tako. Pripoznava dolga je izjava volje dolžnika in ta se lahko prosto odloči, kolikšen del dolga ali kateri dolg pripoznava. Če dolžnik v izjavi navede višino, tako kot je to storila toženka, velja pripoznava le za navedeno višino, ne pa tudi za presežek.