TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se prvi stavek drugega odstavka I. tč. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi:

„Tožnik, invalid II. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom ima pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki je enako razliki med plačo, ki jo prejema za krajši delovni čas od polnega, in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, tudi v obdobju od 1. 5. 2011 do 9. 2. 2013.“

V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V prehodni določbi 397. člena ZPIZ-1 je določeno, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 1. 1. 2003, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 se namreč pridobijo in odmerjajo le v primeru nastanka nove invalidnosti, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. V konkretnem primeru je do ponovnega odločanja o denarnem nadomestilu zaradi dela s skrajšanim delovnim časom prišlo izključno iz razloga, ker uživalcu pravnomočno že priznanega nadomestila ta dajatev v času čakanja na delo doma ni pripadala. Kot uživalcu nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času pa mu je bila dajatev v letu 2003 priznana in odmerjena po 131. členu ZPIZ-92, ker je bilo že tedaj ugotovljeno, da je bil tožnik prijavljen in zavarovan na temelju 8. člena ZPIZ-92, kar ustreza 13. členu ZPIZ-1, torej na podlagi delovnega razmerja.