TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Odločilne dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi so, da tožnik ni dokazal, da je sporna parcela nastala v poplavi okoli leta 1930 kot odtrganina od nasprotnega brega potoka, ki je bil tudi last tožnikovega očeta. Zato ne pride v poštev uporaba pravnega pravila iz paragrafa 412 bivšega Občnega državljanskega zakonika.

Nadaljnja odločilna dejanska ugotovitev v razlogih obeh izpodbijanih sodb je, da tožnik ni dokazal obstoja pogodbe iz leta 1933 med njegovim očetom in občinskimi možmi, zato revizijsko vztrajanje pri realizaciji nedokazane pogodbe ni upoštevno.

Da na dobrinah v splošni rabi ni bilo mogoče pridobiti stvarnih pravic s priposestvovanjem, gradnjo ali na podoben način, je bila sodna praksa enotna. Temeljila je na določbi drugega odstavka 3.

člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ul. SRS št. 19/76, 42/86), ki je povzela vsebinsko enake določbe prejšnjih zakonov. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine v splošni rabi niso v prometu. Omenjena enotna sodna praksa se je sklicevala tudi na določbo 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90), po kateri se na stvari, ki je v družbeni lastnini, ne more priposestvovati lastninska pravica. Tudi sicer je eden od temeljnih pogojev za priposestvovanje dobrovernost posestnika, prav dobre vere pa pri tožniku in njegovem očetu ni bilo. Prvo sodišče je ugotovilo, da sporne parcele ni imel ves čas v dobroverni posesti, pritožbeno sodišče pa je tudi povzelo njegovo pritožbeno trditev, da so on in njegovi pravdni predniki vedeli, da gre za vodni javni svet.