TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper sklep z dne 21. 2. 2008 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper zamudno sodbo se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točka I.) spremeni tako, da glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 8.345,85 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 646.400,00 SIT od 2. 7. 2004 do vključno 31. 12. 2006 in od zneska 1.353.600,00 SIT od 3. 7. 2004 do vključno 16. 12. 2006, oboje preračunano po tečaju zamenjave, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 8.345,85 EUR od 1. 1. 2007 dalje, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek (na plačilo še 1.642.682,00 SIT, oziroma 6.854,79 EUR) se zavrne.

V ostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in v izpodbijanem, pa ne spremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 198,95 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te odločbe.

Po uveljavljeni sodni praksi je pogoj za veljavnost nadomestne vročitve po 140. v zvezi s 142. členom ZPP, da naslovnik na naslovu, na katerem se vroča, dejansko biva, pri čemer ni nujno, da ima oseba v tem smislu le eno stanovanje. Pri opredelitvi, ali gre za stanovanje, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in predvsem namen določb o nadomestnih vročitvah, ta je v tem, da je mogoče razumno pričakovati, da se bo naslovnik seznanil z vročenim pisanjem. Upoštevati pa je treba tudi načelo dobre vere v procesu: če je stranka sama namerno vzpostavila vtis, da prebiva v določenem stanovanju, se pozneje ne more sklicevati na to, da ni prebivala tam. Toženec je vse obdobje, ko je bival v C., prejemal pošto na naslovu v G. Ker po njegovih lastnih besedah nikoli prej in pozneje s prejemom poštnih pošiljk ni bilo težav, v G. je imel rastlinjake, občasno je prihajal domov, je s tem ustvarjal vtis, da tudi v G. dejansko biva in vročevalec ni imel nobenega razloga za dvom, da toženec pisanja ne bo prejel. Vročitev je bila zato opravljena pravilno in pravna domneva, da je toženec tožbo prejel 13. 12. 2005, ni bila izpodbita.