Odločba o ugotovitvi, da je bil 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v neskladju z Ustavo in o razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča

3268. Odločba o ugotovitvi, da je bil 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v neskladju z Ustavo in o razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča

Številka: U-I-88/15-9
Up-684/12-32

Datum: 15. 10. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marte Pucko, Matjaža Pucka in Damirja Pucka, vsi Murska Sobota, ki jih zastopa Jože Korpič, odvetnik v Murski Soboti, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 15. oktobra 2015

Člen 204 Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) je bil v neskladju z Ustavo.

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 643/2008 z dne 19. marca 2012 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v nov postopek.

V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje toženi stranki (Republiki Sloveniji) naložilo obveznost, da tožniku plača 12.518,78 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila pritožbo. Tožnik je med pritožbenim postopkom (15. 12. 2007) umrl. Višje sodišče je presodilo, da njegova smrt v pritožbenem postopku na odločitev nima vpliva. Tožnik je bil namreč v času zadnje glavne obravnave še živ, sodišče prve stopnje pa je o odškodnini za nepremoženjsko škodo odločilo na podlagi okoliščin, ki so bile podane ob zaključku glavne obravnave. Višje sodišče je zato pritožbeni preizkus pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje opravilo po stanju na dan izdaje te sodbe. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ob odločanju o reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče sklenilo, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo spremeni tako, da se pritožba zavrže. Ta odločitev temelji na stališču, da terjatev za nepremoženjsko škodo svojo osebno naravo izgubi šele s priznanjem s pravnomočno sodbo (ali pisnim sporazumom). To pomeni, da terjatev v trenutku smrti tožnika – med pritožbenim postopkom – na dediče ni mogla preiti in je ugasnila, posledično pa dediči tudi niso mogli vstopiti v procesni položaj zapustnika.

Pritožniki (dediči tožnika) zatrjujejo kršitev pravic iz 14. in 22. člena ter kršitev 2. člena Ustave. Nasprotujejo stališčem Vrhovnega sodišča, na katerih temelji izpodbijani sklep. Menijo, da jih razlaga Vrhovnega sodišča postavlja v neenakopraven položaj z drugimi upniki. Zatrjujejo, da stališče sodne prakse, ki zelo ozko razlaga 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma sedaj veljavni 184. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), ni prilagojeno trenutnim družbenim razmeram ter pravni negotovosti, ki jo povzročajo dolgotrajni sodni postopki. Kot zatrjujejo pritožniki, je navedeno stališče sodne prakse arbitrarno, še zlasti upoštevajoč dolgotrajnost sodnih postopkov, v katerih tožniki, ki uveljavljajo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, še pred pravnomočnim koncem postopka umrejo. Navedeno stališče naj bi bilo tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca. Zato se pritožniki zavzemajo za spremembo tega stališča, in sicer tako, da bi bila odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo podedljiva, če je bilo o njej odločeno na podlagi stanja ob koncu glavne obravnave, ko je bil tožnik še živ (torej z nepravnomočno sodbo). Pritožniki podrejeno predlagajo, naj Ustavno sodišče ugotovi protiustavnost 204. člena ZOR oziroma 184. člena OZ.

Ustavno sodišče je sklenilo, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. Sklenilo je tudi, da začne postopek za oceno ustavnosti 204. člena ZOR (drugi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).

Ustavna pritožba in sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti 204. člena ZOR sta bila predložena nasprotnemu udeležencu v pravdi, tj. Republiki Sloveniji. V odgovoru Republika Slovenija navaja, da je mogoča ustavnoskladna razlaga izpodbijane ureditve. Meni, da je 204. člen ZOR treba razlagati skladno s procesnopravnimi pravili o časovnih mejah pravnomočnosti. Zato je treba, kot navaja, šteti, da smrt oškodovanca oziroma tožnika po izdaji prvostopenjske sodbe nima vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj gre za okoliščino, nastalo izven časovnih mej pravnomočnosti. Zato tudi, kot meni nasprotna udeleženka, ne more biti upošteven pomislek, da so lahko stranke zaradi različne dolžine postopkov pred sodišči druge stopnje v bistveno različnem položaju glede podedljivosti terjatve. Republika Slovenija opozarja še, da je istovrstna zadeva v presoji pred Vrhovnim sodiščem in da je zato mogoče pričakovati, da bo Vrhovno sodišče sodno prakso poenotilo in da zato tudi očitek o neenakosti pred zakonom s tega vidika ne more biti utemeljen.

Odgovor na pritožbo je bil predložen pritožnikom. Navajajo, da je Vrhovno sodišče glede spornega vprašanja stališče sprejelo že v njihovi zadevi, zadeva, na katero se sklicuje nasprotna udeleženka, pa je tej vsebinsko enaka. Opozarjajo še, da je v času po uveljavitvi ZOR prišlo do spremembe v poslovanju sodišč zaradi uvedbe sodnih počitnic. Zato so postopki pred sodišči druge stopnje nujno daljši, kot so bili v času, ko je bila obravnavana ureditev sprejeta. Vztrajajo pri navedbah v ustavni pritožbi.