Sklep Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Mariboru, opr. št. II U 171/2025-12 z dne 15. 7. 2025

2427. Sklep Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Mariboru, opr. št. II U 171/2025-12 z dne 15. 7. 2025

Upravno sodišče Republike Slovenije na podlagi štirinajstega odstavka 61. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) objavlja sklep opr. št. II U 171/2025-12 z dne 15. 7. 2025, s katerim je bilo odločeno o predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe v postopku odločanja o zakonitosti Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor (Medobčinski uradni vestnik št. 4/25 z dne 17. 3. 2025).

Opr. št.: II U 171/2025

Ljubljana, dne 28. avgusta 2025

Upravno sodišče RS višja sodnica Mojca Medved Ladinek

II U 171/2025-12

S K L E P

Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, je po višji sodnici Mojci Medved Ladinek,
v upravnem sporu tožeče stranke: X. X., ki jo zastopa Y. Y., odvetnik v Mariboru, zoper toženo stranko: MESTNA OBČINA MARIBOR, Ulica heroja Staneta 1, Maribor,
zaradi presoje zakonitosti občinskega prostorskega načrta,
o predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo tožeče stranke zoper Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor z dne 27. 2. 2025 (MUV št. 4 z dne 17. 3. 2025),
izven naroka 15. julija 2025

s k l e n i l o:

Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi. Izvrševanje Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor (MUV, št. 4 z dne 17. 3. 2025), v delu, v katerem je tožena stranka nepremičninama s parc. št. 384/3 in 384/6, obe k.o. 644 Ruperče, ki ležita v enoti urejanja prostora SG-6, določila osnovno namensko rabo območja kmetijskih zemljišč in podrobno namensko rabo K2 - druga kmetijska zemljišča, se zadrži do končne odločitve sodišča v tem upravnem sporu tako, da je do tedaj dovoljeno vzdrževanje, rekonstrukcija in manjša rekonstrukcija obstoječih objektov.

O b r a z l o ž i t e v:

Izpodbijani akt ter navedbe tožeče stranke v tožbi

Tožeča stranka je dne 6. 6. 2025 vložila tožbo v tem upravnem sporu, s katero zahteva presojo zakonitosti dela Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor (MUV, št. 4 z dne 17. 3. 2025; v nadaljevanju: izpodbijani odlok), ki je bil sprejet dne 27. 2. 2025, uporabljati pa se je začel dne 1. 4. 2025. Tožeča stranka odlok izpodbija v delu, v katerem ta spreminja namensko rabo prostora za zemljišči s parc. št. 384/3 in 384/6, obe k.o. 644 Ruperče (v nadaljevanju: zemljišči), enote urejanja prostora (v nadaljevanju: EUP) Slovenske Gorice SG-6, ki sta v njeni lasti.

Iz tožbe izhaja, da je bila z izpodbijanim odlokom navedenima zemljiščema določena osnovna namenska raba območja kmetijskih zemljišč in podrobna namenska raba K2 - druga kmetijska zemljišča (prva alineja drugega odstavka 62. člena ter prvi in drugi odstavek 63. člena izpodbijanega odloka). Ker je bila za navedeni zemljišči pred uveljavitvijo izpodbijanega odloka določena osnovna namenska raba stavbnih zemljišč izven ureditvenih območij za poselitev in podrobna namenska raba stavbnih zemljišč razpršene gradnje (RG), je bilo na zemljiščih med drugim dopustno graditi stanovanjske in druge objekte, in sicer je bilo dopustno postaviti eno in dvostanovanjske stavbe (razen vrstnih hiš), nestanovanjske stavbe, namenjene različnim dejavnostim, industrijske stavbe, skladišča, garažne stavbe ipd.

Zemljišči, ki sta predmet spremembe, je tožeča stranka kupila leta 2019 za kupnino 42.274,00 EUR v pričakovanju, da bo na njih lahko postavila objekte, namenjene opravljanju dejavnosti in bivanju. Dne 2. 8. 2021 je tožeča stranka tako vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za ureditev parkirišča, površine 180 m², na zemljišču s parc. št. 384/3, k.o. Ruperče. Nepremičnini tako v naravi predstavljata utrjeno parkirišče tovornih vozil s pomožnim objektom - premičnim kontejnerjem z urejenim električnim in vodovodnim priključkom ter z urejenimi telekomunikacijskimi vodi. Za namen opravljanja dejavnosti cestnega prevoza pa ju uporablja družba A., d.o.o.

Zaradi spremenjene namembnosti na predmetni nepremičnini tako zemljišča za navedeno dejavnost ne bo več mogoče uporabljati, na njih pa tudi ne bo več mogoče postaviti drugih objektov, z izjemo tistih, ki so namenjeni opravljanju kmetijske dejavnosti. Zaradi spremembe namembnosti je tožeča stranka omejena v prometu z navedenima nepremičninama, katerih vrednost se je zaradi spremembe namembnosti zmanjšala.

Tožeča stranka meni, da je odlok v izpodbijanem delu nezakonit, zato sodišču v tem delu predlaga njegovo odpravo, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Navedbe tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe

Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka sodišču predlagala tudi izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, da sodišče do končne odločitve v upravnem sporu na podlagi določbe desetega odstavka 61. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-3) delno zadrži izvajanje izpodbijanega odloka ter s tem prepreči nastanek težko popravljivih posledic, ki bi ji z izvajanjem odloka lahko nastale.

V predlogu se tožeča stranka sklicuje na sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije pri izdaji začasnih odredb v postopkih odločanja o vloženih pobudah za oceno ustavnosti in zakonitosti. Določba 39. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) je namreč, kot navaja, identična določbi desetega odstavka 61. člena ZUreP-3. Iz ustavnosodne prakse izhaja, da kadar Ustavno sodišče Republike Slovenije odloča o začasnem zadržanju izvrševanja predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega ali nezakonitega predpisa, in med škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijana določba sploh ne bi izvrševala, pri čemer pa ni nujno, da bi težko popravljive škodljive posledice v primeru zadržanja nastale prav pobudniku ali da bi bile upoštevane samo te škodljive posledice (sklepi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-225/02 z dne 6. 2. 2003, št. U-I-111/04 z dne 28. 4. 2004 ter št. U-I-60/06, U-I-214/06 in U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006).

Glede škodljivih posledic, ki naj bi tožeči stranki nastale z izvajanjem izpodbijanega dela odloka, pojasnjuje, da je zaradi opredeljene kmetijske namenske rabe nepremičnin močno omejena, saj je navedeni nepremičnini kupila z namenom in v pričakovanju, da bo na njih lahko postavila objekte, namenjene opravljanju dejavnosti in bivanju. Na nepremičninah, ki sta v posesti družbe A., d.o.o., ki ju uporablja za namen parkiranja tovornih vozil (že obstoječe, urejeno parkirišče), pa je nameravala zgraditi poslovni objekt, ki bi služil opravljanju dejavnosti te družbe. V ta namen je skupaj z navedeno družbo zemljišči tudi že komunalno uredila, vse v skladu z določbami pred tem veljavnega prostorskega akta, ki je nepremičnini opredeljeval kot stavbni zemljišči.

Kot pojasnjuje tožeča stranka, bi zaradi uveljavitve novega odloka družbi A., d.o.o. morala prepovedati uporabo nepremičnin za dejavnost cestnega tovornega prevoza, saj bi sicer tvegala ukrepe kmetijske inšpekcije. Nepremičnin zaradi spremenjene namembnosti tudi ne more prodati oziroma bi ji s prodajo nastala večja premoženjska škoda, saj je kmetijsko zemljišče vredno precej manj od stavbnega, upoštevati pa je treba tudi omejujoča pravila o prodaji kmetijskih zemljišč. Navedeni zemljišči pa kot kmetijski zemljišči niti ne more prodati, saj trenutno že služita opravljanju gospodarske dejavnosti in sta v ta namen tudi komunalno urejeni, zaradi česar kmetijska dejavnost na zemljiščih ni mogoča. Z vzdrževanjem takšnega stanja tožeči stranki nastaja škoda, posledično pa škoda nastaja tudi družbi, ki svoje dejavnosti do ureditve stanja ne more širiti. Zadržanje izvrševanja izpodbijanega dela odloka je zato po njenem mnenju nujno potrebno.

Če bi sodišče zadržalo izvrševanje izpodbijanega odloka, škodljive posledice po mnenju tožeče stranke ne bi nastale oziroma bi te bile bistveno manjše, kot v primeru, če bi se izpodbijani odlok izvrševal. Do končne odločitve sodišča bi se namreč ohranila namenska raba nepremičnin, ki je veljala do uveljavitve izpodbijanega odloka, s tem pa tudi dosedanje stanje. S tem bi tudi družba, za potrebe katere sta nepremičnini urejeni, z opravljanjem svoje dejavnosti lahko nadaljevala vse do odločitve sodišča. Z začasnim zadržanjem spremembe namembnosti tako ne bi nastala nobena škodljiva posledica. V primeru zadržanja izvrševanja odloka se dejansko stanje in uporaba nepremičnin ne bi spremenili, v primeru nadaljnjega izvajanja izpodbijanega odloka pa bi tožeči stranki nastala velika škoda, ker nepremičnin dejansko ne more več uporabljati na enak način kot doslej.