TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Dovolitev zadrževanja je izjema od pravila, da se tujca, ki se ga mora odstraniti, odstrani. Vse navedene, sicer v zadevi nesporne, dejanske okoliščine skupaj (dejstvo, da upravni postopek pred UE teče na podlagi prošnje tožnika in ne po uradni dolžnosti; da je tožnik prošnjo vložil po tem, ko je bila odločba o vrnitvi že izdana; vse dejanske ugotovitve sodišča, ki izhajajo iz sodbe z dne 15. 6. 2022), pa tudi po presoji sodišča ne kažejo, da so v konkretnem primeru podane (izjemne) dejanske okoliščine, ki bi tožniku utemeljevale dovolitev začasnega zadrževanja na podlagi določbe 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, četudi je UE prvostopenjskemu organu odgovorila, da je udeležba tujca v postopku, ki teče pred UE, potrebna.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Vložena tožba, o kateri še ni pravnomočno odločeno, je vsebinska predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj se s slednjo izvršitev izpodbijanega akta lahko zadrži oziroma stanje začasno uredi, le do pravnomočne sodne odločbe o tožbi. Ko je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe ni več mogoče izdati. To pomeni, da v konkretnem primeru ni več podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem predlogu za izdajo začasne o dredbe, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka (zoper katero po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena in ki je pravnomočna z dnem izdaje sodbe) pravnomočno odločilo o tožbi. Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavreči ob uporabi navedenih določb ZUS-1 in 6. točke prvega odstavka 36. člena tega zakona.